Dr. Tomislav Sunić je hrvaško-ameriški avtor, upokojeni profesor, nekdanji diplomat in eden vidnejših predstavnikov evropske nove desnice. Z njim smo se pogovarjali o geopolitični situaciji v svetu, o značilnostih nove desnice ter o sodobnem totalitarizmu in cenzuri drugačnih mnenj, ki se danes vse bolj uveljavlja.
Gospod Sunić, kako kot nekdanji diplomat gledate na zdajšnjo geopolitično situacijo v svetu, povezano predvsem z dogajanjem na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini, in kako ocenjujete politiko Evropske unije v tem pogledu?
Evropska unija ali točneje Evropska komisija ravna v skladu z uredbami oziroma z ukazi Združenih držav Amerike. Posamezni disidentski glasovi znotraj Evropske unije, ki govorijo o mogoči prekinitvi spopadov in o mogočem diplomatskem sporazumu glede vprašanja Ukrajine in Rusije, nimajo velike teže, kot vidimo v primerih slovaškega ali madžarskega predsednika vlade. Evropska unija vodi protirusko politiko in daje Ukrajini veliko finančno podporo v obliki milijard ameriških dolarjev svojih davkoplačevalcev.
Kako pa komentirate politiko Evropske unije do spopada na Bližnjem vzhodu?
Enako je tudi s stališči Evropske unije do Izraela in palestinskega vprašanja. Javno napadati državo Izrael kot agresorja pomeni samomor za politično kariero vsakega politika Evropske unije. Zaradi tega so politične poteze teh politikov do Palestincev v Gazi kot tudi na Zahodnem bregu,predvsem neke vrste kulinarična in dobrodelna ali sočustvujoča diplomacija, ki pa se izogiba jasni samostojni kritiki ali celo obsodbi izraelske vojaške intervencije v Gazi. Zato celo, ko kakšen evropski politik omenja Izrael v negativnem kontekstu oziroma omenja močno bombardiranje Gaze in smrti palestinskih civilistov, mora v to jezikovno enačbo obvezno vključiti tudi izraz teroristi, ko govori o palestinskih oboroženih militantnežih v Gazi, ki so znani pod imenom Hamas.
Če se malce pomakneva v našo soseščino, kakšne bi bile lahko posledice teh geopolitičnih dogajanj na prostoru nekdanje Jugoslavije?
To je odvisno od tega, o kateri državi v tej regiji govorimo. Za zdaj samo Srbija vodi bolj ali manj suverenistično in neodvisno politiko prav zato, ker sama ni članica Evropske unije. To, ali je takšna politika dobra ali slaba, pa je odvisno od zornega kota analitikov. Ni na meni, da dajem vrednotne sodbe o Srbiji. V politiki je pojem dobrega ali slabega odvisen od interpretacije vsake strani, ki je udeležena v spopadu. Hrvaška in do neke mere tudi Slovenija sta v drugačni situaciji, saj gre za državi, ki sta članici zveze NATO in Evropske unije. Hrvaški politični razred hoče biti, če gledamo v zgodovinskih okvirjih, bolj papeški od papeža oziroma boljši od svojih gospodarjev. Skozi zgodovino so se Hrvati klanjali ali Beogradu ali Dunaju ali pa Berlinu. Hrvaški politiki so zelo redko hoteli, znali ali bili zmožni zavzeti suverenistično stališče v zunanji politiki. Danes se tako hrvaški politiki klanjajo Bruslju.
Ko govorimo o geopolitičnem stanju na območju nekdanje Jugoslavije, je treba omeniti tudi Bosno in Hercegovino …
Ravno Bosna in Hercegovina je v celi zgodbi na tem razgibanem terenu črna luknja, ki je pravzaprav protektorat Evropske unije s prokonzuli iz EU in ZDA, v kateri pa bolj ali manj neodvisna paradržava Republika Srbska igra pomembno vlogo pri morebitnem razpadu te države. Ni nemogoče, da bi se hibridna vojna med Ameriko in Rusijo prek njunih zaveznikov in akterjev v vzhodni Ukrajini, ko in če bi prišlo do zaostrovanja spopadov, preselila in razširila na Balkan. Tako Rusi kot Američani lahko računajo na svoje zaveznike in topovsko hrano na Balkanu, najbolj prav v Bosni in Hercegovini.
Kot avtor več knjig in številnih esejev ste eden od predstavnikov t. i. evropske nove desnice. V nasprotju z neko mainstream desnico, lahko bi rekli s politično desnico ali desno sredino, avtorji nove desnice niso kritični samo do marksizma in komunizma, temveč tudi do ekonomskega liberalizma, ki ga mnogi konservativni politiki sicer danes zagovarjajo. Nam poveste lahko kaj več o tej kritiki liberalnega kapitalizma?
Kritizirati komunizem, hkrati pa pozabljati na njegovo liberalno matrico, je neresno in protislovno analitično stališče, ki ga najdemo pri mnogih samooklicanih konservativnih teoretikih. Glede tega se motijo tudi številni slovenski in hrvaški krščanski demokrati in različna desničarska združenja, ki vidijo v uvoženem modernem liberalizmu oziroma trubokapitalizmu najboljšo obrambo pred vrnitvijo komunizma in porastom vsakega totalitarizma. No, ideje enakosti in gospodarskega napredka so osnova tako liberalizma kot tudi komunizma. Komunizem je v začetku 90. let prejšnjega stoletja ravno zato propadel v Vzhodni Evropi, ker so se komunistične ideje progresa in ekonomske enakosti pa tudi vzpostavljanja multirasne in multikulturne družbe brez meja toliko bolj in uspešneje uresničevale na kapitalističnem Zahodu kot na komunističnem Vzhodu. Seveda so se njihovi glasniki posluževali drugačnega in blažjega izražanja in se niso zatekali k državnem terorju velikih razsežnosti.
Torej bi lahko trdili, da je v neki novejši obliki komunizem danes še vedno precej živ?
Sodobni neokomunistični in antifašistični aktivisti v ZDA in EU se dobro zavedajo, da ima lahko paradiranje pod imenom komunizma negativne medijske posledice. Njihova nova imena, kot je »Antifa«, veliko bolje odzvanjajo v ušesih sodobnih medijev. Mnogi med njimi, vključujoč številne njihove vodje, so nasledniki nekdanjih komunistov v bolj modernem ogrinjalu, ki je velikokrat v barvah mavrice. Bratstvo dvojčkov homo sovieticusa in homo americanusa ter njunega skupnega derivativa homo economicusa ima dolgo zgodovino ne glede na zgodovinske spore med liberalnimi in marksističnimi teoretiki. Komunizem in liberalizem sta predvsem dva dela iste egalitarne antropologije, ki se pojavlja pod različnimi nazivi. Komunizem pod drugimi imeni ima še zelo dolgo in svetlo prihodnost.
V svojih delih in esejih opozarjate na pomembnost metapolitičnega delovanja oziroma na ustvarjanje neke vrste »desne kulturne hegemonije«, ki bi se lahko postavila po robu današnji levičarski kulturni hegemoniji in kulturnemu marksizmu. Kako uresničiti takšno hegemonijo in kakšno je uspešno metapolitično delovanje?
Izraz metapolitika lahko zmede začetnike. Na kratko rečeno, metapolitični boj je boj idej ali kulturni boj. Nemci imajo zelo dober izraz »Kulturkampf«. Ko govorimo o novi desnici in njenem kulturnem boju, s tem ni mišljeno komično in škodljivo oponašanje ikonografije in simbolike, povezane z nekdanjo epoho fašizma. Vsako sklicevanje na fašizem je danes zastarelo in nesprejemljivo. Z bojem idej imam v mislih uporabo lektir Homerja, Danteja in evropskih klasikov, ki so lahko še kako koristni pri preučevanju političnih sprememb. Morebitni novodesničarji v Sloveniji naj prebirajo Cankarja, Prešerna ali Hrvata Matoša. Treba je zavreči trditve, da se nova desnica ukvarja samo z idejo o rasah ali z judovskim vprašanjem. O sodobni dekadenci se lahko več naučimo skozi branje klasikov kot s poslušanjem številnih radikalno desnih politikov v Sloveniji ali na Hrvaškem, katerih stopnja književne kulture je zelo nizka ali pa je sploh nimajo.
Za konec. Prejšnji teden bi morali imeti v Ljubljani na Filozofski fakulteti dve strokovni predavanji o francoski književnosti, ki pa sta bili odpovedani dan prej zaradi nekaterih pritiskov. Kako to komentirate?
Triindvajsetega maja bi moral imeti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na oddelku za romanske jezike in književnost dve predavanji v francoščini za študente francoščine. Predavanje o francoskem renesančnem pisatelju F. Rabelaisu in verskih spopadih v 16. stoletju kot tudi predavanje o francoskem modernem dramaturgu Jeanu Anouilhu in njegovi drami Antigona. Žal sem dan pred predavanjema za študente izvedel, da sta odpovedani. Razlog za to naj bi bil, da so se neki levičarski študentje pritoževali čez mene, pa tudi varnostni razlogi, ker so istega dne na tej fakulteti potekali propalestinski protesti in tribuna. Zame ni to nič novega. Že dobrih petdeset let sem kot profesor in diplomat priča intelektualnemu terorizmu zaradi svojih nastopov v ZDA, Avstraliji in Evropski uniji, kjer peščica ljudi odloča, ali je predavatelj politično korekten, dovolj »woke« in tako dalje. Podobno situacijo najdemo tudi v delih Rabelaisa in v njegovi kritiki krščanskih fanatikov v času zgodnje renesanse v Evropi. Ob obsojanju novega intelektualnega terorizma in sodobne akademske samocenzure, ki smo ji priča vsak dan, rad pogosto citiram francoskega filozofa, ki je nedavno preminil, Claudea Polina in njegovo knjigo L’ésprit totalitaire: »Totalitarni duh je odsotnost vsakega duha.«
Biografija
Dr. Tomislav Sunić je hrvaški upokojeni univerzitetni profesor, nekdanji diplomat, esejist in eden vidnejših predstavnikov miselne šole »nove desnice«. Rojen je bil leta 1953 v Zagrebu. V letih 1983–1992 je kot politični begunec živel v ZDA, tam doktoriral iz politologije, kasneje pa je predaval na Univerzi Santa Barbara v Kaliforniji. Je avtor več knjig, esejev in drugih prispevkov v angleščini, francoščini, nemščini in hrvaščini. Njegova knjiga Posmrtno poročilo, ki je zbirka esejev, je na voljo tudi v slovenskem prevodu pri založbi Nova obzorja. Več o avtorju pa si lahko preberete na www.tomsunic.com
Avtor: Andrej Sekulović
