Lanska naravna katastrofa je še vedno brez epiloga. Prizadete v poplavah država pušča na cedilu. Zaman zahtevajo informacije. Je šlo pri vseh obljubah po poplavah za prazne besede? Obiskali smo prizadete kraje in govorili s tamkajšnjimi prebivalci.
Lansko poletje so Slovenijo prizadele katastrofalne poplave in ujme, ki so mnoge Slovence in Slovenke pustile brez strehe nad glavo. Dolgoletni trud številnih ljudi so voda in plazovi uničili le v nekaj urah. Takoj po tej grozljivi naravni katastrofi, ki je pokazala neusmiljenost narave, so Slovenci pokazali, da še vedno premorejo veliko mero solidarnosti, saj so se prostovoljci in prostovoljke nemudoma odpravili na teren in pomagali prizadetim ljudem. Kot se spomnimo, je v tem času tudi levoliberalna vlada Roberta Goloba obljubljala marsikaj in izrekala podporo prizadetim v poplavah in neurjih. No, kljub temu so v tednih in mesecih po katastrofi postajale kritike prizadetih glede neučinkovitosti vlade, ki sicer velikodušno podpira različne nevladne organizacije in z odprtimi rokami sprejema migrante, vse glasnejše. Mnogi še danes opozarjajo, da država ni opravila svoje dolžnosti do državljanov, ko govorimo o pomoči žrtvam te katastrofe. Kakšne so razmere na terenu osem mesecev po katastrofi v nekaterih krajih Savinjske doline, ki so bili najbolj prizadeti, smo se odločili preveriti.
Grozljiva izkušnja
V ta namen smo obiskali občino Ljubno, kjer je bil udarec naravne katastrofe grozljiv. Obiskali smo naselje Ter v omenjeni občini, kjer je kljub lepemu in prijetno toplemu spomladanskemu vremenu stanje še vedno katastrofalno. Ob reki Savinji je opaziti ruševine, nametano kamenje in drevje ter težke stroje, s katerimi odpravljajo škodo. V naselju smo se srečali z gospo Angelo Kutnar in zaupala nam je svojo tragično zgodbo. V lanskih poplavah je izgubila svojo hišo, pred ruševinami katere smo se z njo pogovarjali. Uničena sta bila tudi njen avtomobil in drvarnica, kjer je hranila številne vredne stvari. »Vse je šlo. Začelo se je ob treh zjutraj,« se Kutnarjeva spominja usodnega dneva. Kot nam je dejala, se je pred njenimi očmi sesula stena njene hiše, do šestih zjutraj pa je bilo uničenje že praktično vseobsegajoče. »Reševali so nas s helikopterjem, saj druge možnosti ni bilo. Odpeljali so nas v center Rdečega križa.« Zatem so gospo prišli iskat njena hči in družina. Pri hčeri je potem tudi ostala, medtem ko so, kot pravi, tudi druge žrtve našle zatočišče pri sorodnikih. »Štirinajst dni sem živela pri hčeri, potem pa sem najela prebivališče,« nadaljuje svojo zgodbo. Več kot pol leta po izgubi doma je še vedno v najetem stanovanju, ki ga je dobila s pomočjo znanke.
Neuresničene obljube
Gospa Kutnarjeva opozarja, da je morala na socialno pomoč čakati do jeseni: »Kakšne slabe tri mesece ni bilo nobene socialne pomoči, šele v oktobru, novembru in decembru je začela občina plačevati socialno,« nam je zaupala. Zdaj dobiva za polovico zmanjšano socialno pomoč, vendar pa hkrati dobiva tudi polovico stroškov za najemnino zdajšnjega prebivališča v višini približno 450 evrov, drugo polovico pa mora plačevati sama. »Že nekaj dni po katastrofi smo slišali številne obljube predsednika vlade Goloba, da bo ne vem koliko hiš že takoj na voljo,« se spominja takratnih zagotovil države, ki večinoma ostajajo neuresničena. Ob tem dodaja: »Sestankov je bilo že veliko z uradniki. Obljubljali so, da bomo lahko vse informacije dobili v tehnični pisarni, ko pa gremo tja, ne izvemo ničesar. Pravijo, naj se obrnemo na občino, tam pa nas pošiljajo nazaj v tehnično pisarno.«
Zapletlo se je že pri parcelah
Zapletlo se je že pri zagotavljanju parcel. »Dejansko smo mislili, da so parcele že urejene, šlo je za kmetijske parcele. Takrat je bilo rečeno, da bo parcele priskrbela občina. Govorilo se je, da jih imajo za vse. Obstajali so nekakšni dogovori z lastniki, ki so parcele prodajali.« Vendar pa naj bi se v primeru Angele Kutnar, kot nam je dejala, lastnik premislil. »Verjetno je doživel hladen tuš na občini. Potem so izbrali drugo parcelo, glede plačila pa se je bilo treba dogovoriti s podjetjem, ki gradi montažne hiše. Zaradi previsokega računa smo morali gradnjo odpovedati. »Nismo si upali graditi, saj nismo vedeli, koliko stroškov nam bodo sploh priznali.« Še tretjič so izbral, in to speti neko kmetijsko parcelo, vendar pa je od lastnika, ki je imel na voljo približno pet parcel, nekdo vse pokupil. »Župan nam je dejal, da žal tega ne more preprečiti. Tako je splavala po vodi še tretja možnost.« Odločbe o rešitvi naj bi se sedaj reševale, se pa po besedah gospe Kutnarjeve najbolj mudi pristojnim, da čim prej porušijo uničene hiše. »Na sestanku, ki bo v kratkem, naj bi končno izvedeli, kakšne možnosti imamo. Cenitev do sedaj še ni bilo. Ko smo vprašali v Ljubljano, kdaj bodo, pa smo izvedeli, da sploh še niso izbrali cenilcev in da razpis še poteka.«
Pomanjkanje informacij
Na naše vprašanje, ali so prizadeti občani dobili vsaj kakšne informacije o tem, kdaj naj bi se stvari začele premikati, nam gospa Kutnarjeva odgovarja, da do zdaj še niso nič izvedeli. »Dejali so nam le, da poteka javna razgrnitev odločb in da čakajo na pripombe, šele nato bo izdan sklep. Pri tem pa gre le za rušenje. Slišala sem, da so nekaterim v naselju Struge celo že poslali odločbe o izselitvi. Vendar pa se nimajo kam preseliti. O tem, kam naj sploh gredno, niso nič izvedeli,« nam je pripovedovala Kutnarjeva. »Vsi čakamo, da bomo izvedeli, koliko bomo dobili odškodnine, da bomo sploh vedeli, kaj si lahko privoščimo,« nam je še dejala. »Neko podjetje iz Ljubljane je zelo zainteresirano in je vzpostavilo tudi stike z Občino Ljubno, saj neki kmet prodaja velik kompleks, kjer bi lahko zgradili dvajset hiš,« je poudarila in dodala, da ko se je pozanimala, zakaj občina tega ne sprejme, so ji odgovorili, da je težava v vladi, ki ne ukrepa.
Primerjava s poplavami leta 1990
Na obisku v občini Ljubno smo se pogovarjali tudi z gospodom Marjanom Rakunom, ki je to, kar sedaj doživljajo številni občani, doživel že leta 1990, vendar pa je bil takrat odziv drugačen, kar še bolj razgalja nesposobnost zdajšnje vlade in odgovornih za rešitev tega vprašanja. Njegovo družino so poplave, ki so jim odnesle hišo, prizadele novembra 1990, vendar pa so se že do novega leta 1991 lahko vselili v novo hišo. Že teden po katastrofi so jih obiskali delavci Rudnika Velenje, saj so od krajevne skupnosti izvedeli, da je družina Rakun najbolj ogrožena. Pomagali so jim z novo hišo, katere streha je bila končana že 24. decembra leta 1990. Rudnik je namreč zagotovil približno dvanajst delavcev vsak dan. Podjetje, ki je bilo pripravljeno pomagati, je zagotovilo material za gradnjo. Dokumentacijo je brezplačno uredil velenjski Zavod za urbanizem, zemljišče pa je prispevala krajevna skupnost. Takratna mozirska občina je potrdila dokumentacijo in oškodovanca oprostila vseh dajatev. Česar Rakunova družina od rudnika ter drugih obrtnikov in podjetij, ki so pomagali, ni dobila brezplačno, je plačala s pomočjo, ki jo je prejela. Na vprašanje, kako današnje stanje primerja s tragedijo, ki jo je sam doživel, odgovarja, da gre očitno za popolno nesposobnost zdajšnje oblasti.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
