Letos poteka dvajset let od vstopa Slovenije v Nato in v Evropsko unijo. Proces pridružitve v te dve skupnosti je trajal več let. Danes bruseljska politika ogroža evropske narode, namesto da bi skrbela za njihov razcvet.
Slovenija letos zaznamuje dvajseto obletnico vstopa naše države v Evropsko unijo in pridružitve Severnoatlantskem zavezništvu oziroma Natu. Vsekakor gre za pomemben mejnik v zunanji politiki Republike Slovenije, ki je spremenil življenja njenih prebivalcev. Slovenija se je tako še bolj začela uveljavljati na mednarodnem političnem parketu. Prošnjo za polnopravno članstvo v Evropski uniji je naša država vložila že 10. junija leta 1996, istega dne pa je s slednjo podpisala tudi evropski sporazum. Slabi dve leti kasneje, 31. marca 1998, je začela uradna pogajanja za članstvo. Slovenija je morala prilagoditi svoj sistem in zakonodajo, da bi izpolnila tako imenovana københavnska merila za vstop v EU. Med temi merili so bile človekove pravice, institucije, ki spoštujejo demokracijo, pravno državo in podobno. V začetku leta 1999, 1. februarja, je Slovenija uradno postala pridružena članica Evropske unije, decembra 2002 pa so se končala pogajanja za članstvo. Tako je Slovenija pred dvajsetimi leti postala del Evropske unije, danes pa ima naša država za seboj že dve predsedovanji Svetu Evropske unije.
Polnopravna članica Evropske unije in zveze Nato
Leto 2004 je tako postalo zelo pomembno za zgodovino slovenske zunanje politike in diplomacije, saj je 29. marca tega leta Slovenija postala članica vojaškega zavezništva zveze Nato, ki je bilo na podlagi 51. člena Ustavne listine OZN ustanovljeno 4. aprila 1949. Dve leti poprej, 6. novembra 2002, je Slovenija prejela pismo generalnega sekretarja Nata glede pristopnih pogovorov, za katere je 24. decembra takratna vlada sprejela izhodišča. Vabilo v to organizacijo je pomenilo, da so tedanje članice Nata videle Slovenijo kot državo, ki lahko izpolnjuje cilje Severoatlantske pogodbe, ki velja za temelj te organizacije. Polnopravno članstvo v Natu je bilo za Republiko Slovenijo cilj, ki si ga je zadala slovenska politika že takoj po njeni osamosvojitvi leta 1991. Dober mesec po vstopu v to obrambno vojaško organizacijo pa je Slovenija 1. maja 2004 postala tudi nova polnopravna članica Evropske unije. Za vstop v obe organizaciji sta dobro leto prej, 23. marca 2003, ob istem času potekala referenduma. Udeležba na vsakem je bila 60-odstotna. Slovenski volivci in volivke so s kar devetdesetimi odstotki podprli članstvo Slovenije v Evropski uniji in s šestinšestdesetimi odstotki članstvo v Natu. Istega leta so se slovenski vojaki pridružili Natovi mirovni misiji v Afganistanu. Do zdaj so slovenski vojaki sodelovali v številnih tovrstnih misijah po svetu.
Valuta evro valuta in schengensko območje
Slovenija je po vstopu v Evropsko unijo kot vse druge države čakala še slaba tri leta, da je prejela evropsko valuto evro. Od desetih novih članic, ki so se sočasno pridružile Evropski uniji, je Slovenija prva uvedla evro, ki je tako zamenjal slovenski tolar (SIT). Takrat je bil 1 evro vreden slabih 240 tolarjev. Tako je postal na prvi dan novega leta 2007 evro uradna valuta v Sloveniji. Konec istega leta, natančneje 21. decembra 2007, pa je naša država vstopila tudi v schengensko območje prostega pretoka ljudi in blaga. S sosednjimi državami Evropske unije je bil odpravljen nadzor na mejah, hkrati pa je južna meja naše države postala tudi zunanja meja Evropske unije, kar je trajalo do leta 2023, ko je to vlogo prevzela Hrvaška. Slovenija je danes ena od sedemindvajsetih držav članic Evropske unije, kar pomeni, da je zastopana v vseh njenih institucijah. V Evropski komisiji imamo komisarja iz Slovenije, v evropskem parlamentu pa ima naša država osem poslanskih mest. Prav tako naj bi imela Slovenija enakopraven glas pri odločitvah Sveta Evropske unije.
Stranpoti bruseljske politike
Leta 2004 se je mnogim zdelo, da so se z vstopom v Evropsko unijo Sloveniji odprle številne nove možnosti, kar seveda potrjuje tudi glasovanje na omenjenem referendumu. Vendar pa se zdi, da je Evropska unija izbrala smer, ki je vse manj naklonjena evropskim narodom, pri čemer se je treba vprašati, v kolikšni meri si sploh še zasluži pridevnik »evropska«. Tako prejšnja Evropska komisija pod vodstvom Jean-Clauda Junckerja kot tudi sedanja po vodstvom Ursule von der Leyen, ki je sicer izvršilni organ Evropske unije, čeprav njenih komisarjev ne volijo neposredno prebivalci EU, se bolj ukvarja s pravicami različnih etničnih in spolnih manjšin, kot da bi skrbela za dobro evropskega človeka. Bruselj, okužen s progresivnimi idejami kulturnega marksizma, postaja vse bolj totalitaren, saj z različnimi pravili in odločbami poskuša vse bolj narekovati notranjo politiko držav članic. Ob tem se lahko spomnimo besed zadnjega predsednika Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova, ki naj bi bil ob neki priložnosti rekel, da je »Evropska unija le Sovjetska zveza v zahodnjaških oblačilih«. Čeprav se zdi takšna ocena mnogim pretirana, je dejstvo, da se bruseljski birokrati in njihovi voditelji obnašajo vse bolj diktatorsko.
Globalizem namesto evropske identitete
Evropsko sodelovanje je vsekakor dobra ideja in je celo nujnega pomena. Evropski narodi pripadajo isti civilizaciji in delijo skupne korenine. Vendar pa zdajšnja Evropska unija ne temelji na teh načelih, temveč na globalizmu in svetovljanskih načelih človekovih pravic, ki so pripeljane do te skrajnosti, da je v njihovem imenu hordam migrantov dovoljeno kršiti evropske zakone, ko vdirajo na schengensko območje. Bruseljski oportunisti in liberalci želijo to reševati z nedavno sprejetim paktom o migracijah in azilu, ki pa ne bo pripomogel k obrambi Evrope pred vdorom drugih kultur in ljudstev, temveč k njihovem razporejanju po vseh državah članicah. Kdor jih ne bo hotel sprejeti, pa bo moral plačati kazen v obliki »obveznih prispevkov«. Hkrati Bruselj, ki se ponaša s svojo demokratičnostjo in svobodoljubjem, sprejema nove zakone proti »sovražnemu govoru«, ki so del digitalne preobrazbe. Tako bodo nasprotniki progresivne politike Bruslja utišani lahko tudi na spletu. Posledice zgrešene politike Bruslja so med drugim vidne tudi v tem, da danes namesto prostih meja države znova uvajajo nadzor na njih, saj ne moremo hkrati imeti odprtih meja in množičnih migracij.
Avtor: A. S.
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
