Leta 2007 je liberalni profesor politologije iz ameriške univerze Harvard, Robert Putnam, opravil študijo o vplivu raznolikosti na družbo in skupnost. Na lastno razočaranje je ugotovil, da kljub liberalni mantri »raznolikost je naša moč«, pravzaprav raznolikost družbo slabi in ustvarja prepad med njenim prebivalstvom.
Ugotovil je, da v bolj raznolikih skupnostih manj ljudi voli ali pa sodeluje pri prostovoljnih humanitarnih dejavnostih. Manj ljudi prispeva v dobrodelne namene ali pa se zanima za sodelovanje pri raznih skupnih projektih znotraj skupnosti. Kar je še bolj pomembno, v raznolikih skupnostih je znatno manj medsebojnega zaupanja med sosedi kot v homogenih skupnostih. Študija je pokazala, da si na splošno ljudje manj zaupajo v raznolikih skupnostih in da se bolj povlečejo vase ter se manj zanimajo za splošno dobrobit skupnosti.
Raznolikost slabi družbo
Vse to nam govori, da je raznolikost pravzaprav za neko skupnost ali družbo slabost, ki negativno vpliva na vsakdanje življenje in ustvarja trenja. V multikulturni družbi je neka skupna zavest in pripadnost sami družbi precej majhna, saj večinoma vsaka etnična, kulturna ali verska skupnost gleda na svoje interese in se trudi imeti čim večji vpliv na samo družbo. Družba postane atomizirana. Temu priča tudi vse večja polarizacija v ZDA, državi, ki velja danes za sodobni multikulturni imperij. Vendar pa je več zgodovinarjev in avtorjev, med drugim tudi Edward Gibbon, v svojih delih pripisovalo propad Rimskega imperija med drugim tudi raznolikosti, oziroma mešanju ljudstev.
Pravzaprav do tega zaključka pridemo tudi z zdravim razumom in brez pomoči strokovnih študij, saj je za ljudi popolnoma naravno, da želijo živeti med sebi podobnimi ljudmi, pa če govorimo o kulturi, veri ali etniji. Tako kot je popolnoma naravno in normalno, da lastovke letijo v jati z lastovkami in da volkovi tečejo s svojim tropom. Vendar pa to ni v skladu z interesi liberalnih elit, ki hočejo ustvariti globalno družbo prostega trga, ki ga ne omejujejo meje in določeni predpisi posameznih držav, ter maso delavcev in potrošnikov, ki bodo, namesto v svojih kulturnih in rasnih koreninah, iskali identiteto v blagovnih znamkah in izdelkih, ki jih kupujejo. Množične migracije pomagajo z mešanjem ljudstev ustvarjati takšno družbo brez korenin. Vendar pa so se pri tem uvozniki migrantov malce ušteli, saj velikokrat prihaja do tega, da nastane znotraj družbe prostovoljna segregacija, ker se prišleki iz tretjega sveta niso pripravljeni odreči svojim tradicijam in identiteti. Pravzaprav namesto uspešne integracije, prihaja velikokrat do nasprotnega učinka, saj so otroci in vnuki prišlekov mnogokrat še bolj navezani na religijo in način življenja svojih staršev in starih staršev.
Identitetna politika
Namesto multikulturne utopije tako nastane atomizirana družba posameznih skupin, ki tekmujejo med seboj za vpliv in moč, tovrstna tekmovanja pa se lahko kar hitro sprevržejo v takšne in drugačne spopade. Predvsem v ZDA, pa tudi v drugih multikulturnih družbah, smo tako priča fenomenu imenovanem identitetna politika (Identity Politics). Gre za doseganje političnih ciljev v skladu z interesi posamezne etnične skupine v družbi. V ZDA lahko govorimo o črnski ali latinoameriški identitetni politiki. Obstajajo tudi poskusi bele identitetne politike. Pravzaprav je bila tudi izvolitev Donalda Trumpa morda ravno posledica verjetno precej podzavestne odločitve belega delavskega in srednjega razreda, da glasuje v skladu z najboljšimi interesi svoje skupine. Leta 2016 je tako 54 odstotkov belih Američanov glasovalo za Trumpa, leta 2020 pa približno 57 odstotkov. Sicer danes mnogi trdijo, da je identitetna politika izvor polarizacije ameriške družbe in vir konflikta, vendar pa temu ni tako. Identitetna politika je samo logična posledica multikulturne družbe, sam vir konflikta pa je ideologija multikulturalizma in vsiljevanje raznolikosti.
Ko govorimo o identitetni politiki je treba opozoriti tudi na veliko dvoličnost mnogih levičarjev in osrednjih medijev. Oboji podpirajo identiteno politiko manjšin, jo pa po drugi strani na ves glas obsojajo, ko gre za identitetno politiko belcev. Belci so edina skupina, ki ji ni dovoljeno skrbeti za svoje kolektivne interese. Vsak poskus bele identitetne politike je označen za »rasizem« in »širjenje sovraštva«. O beli identitetni politiki piše tudi ameriški avtor Greg Johnson v svoji knjigi »White Identity Politics« (Counter-Currents Publishing Ltd, 2020), ki sicer sam pojem deli na posredno in neposredno belo identitetno politiko. Posredna bela identitetna politika pomeni glasovati za, in podpirati, splošne politične odločitve, ki so najbolj v skladu interesi belcev. Takšen primer je že omenjeno glasovanje za Trumpa, ki bi se verjetno sam takoj javno oddaljil od kakršnihkoli povezav s specifično belskimi interesi in bi hitel vsem zagotavljati, da nikakor ni »rasist«, je pa kljub temu njegova migracijska politika vsaj deloma upočasnila veliko demografsko zamenjavo belih Američanov z migranti in drugimi etnijami v ZDA. Neposredna bela identitetna politika pa je seveda odkrito zagovarjanje interesov belcev. Johnson zagovarja drugo, odkrito opcijo, saj pravi, da imajo sicer v obliki tovrstne odkrite identitetne politike, vse druge etnokulturne skupine prednost pred belci, ki se ne smejo posluževati te »karte«. Vsekakor se zdi, da bodo v multikulturnih družbah, zaradi vse bolj odkritega protibelskega vzdušja, ki ga podpihuje vrsta osrednjih medijev, belci morali začeti razmišljati v okvirjih identitetne politike in skupnih interesov, če ne želijo postati manjšina v lastnih domovinah, ali pa če nočejo, da jih doleti usoda belcev iz Južne Afrike.
Multikulturalizem je iluzija
Multikulturalizem počiva na egalitarnem načelu enakosti vseh ljudi. Vendar pa gre pri tem za navadno iluzijo, ki morda lepo zveni, vendar pa je v nasprotju z vsakim naravnim zakonom. Vsi podedujemo določene sposobnosti od svojih prednikov in imamo svoje specifičnosti. To velja tudi za različna ljudstva in rase, saj ima vsaka rasa svoje specifične vrline. Tako kot posamezniki v tem smislu niso enaki, niso enaka niti različna ljudstva, ki pripadajo različnim rasam, temveč se med seboj razlikujejo. Multikulturalizem je zato navadna iluzija, ki uničuje resnično bogato raznolikost našega planeta, specifične vrline in slikovite kulture različnih narodov širom Zemljine oble.
Avtor: Andrej Sekulović