Raznolikost, ki jo promovirajo podporniki globalizma, nevladne organizacije in razne EU institucije, predstavlja pravzaprav popolno nasprotje resničnemu pomenu tega izraza; namesto sveta kjer raznolika ljudstva in kulture sobivajo, ter se glede na svoje karakteristike razvijajo v lastnih domovinah, gre za poenotenje različnih kultur v novi globalni monokulturni potrošniški družbi. To seveda pomeni izbris edinstvenih lastnosti različnih kultur in etnij.
Če odmislimo vse negativne posledice t.i. »raznolikosti«, kot so večja stopnja kriminala, zlom celovitosti družbe, vedno večji prepad med posamezniki in tudi različnimi skupinami, in polarizacija družbe, so trditve, da Evropa nekako potrebuje neko kulturno obogatitev, pravzaprav žaljive in ponižavalne do evropskih narodov. Vendar pa zagovornikov »raznolikosti«, ki se sicer močno razburjajo ob vsaki morebitni žalitvi kakšne etnične in spolne manjšine in so mnenja, da je tudi navajanje določenih dejstev žaljivo, ter je zato treba kaznovati tiste, ki si jih drznejo omenjati, to očitno ne skrbi preveč.
Evropa je s svojimi narodi, ki so nosilci bogatih kultur, ter s svojo zgodovino, že dovolj raznolika in ne potrebuje nikakršne »kulturne obogatitve«. Sama trditev, da to obogatitev potrebujemo pa je izredno žaljiva, šovinistična in zaničevalna, saj namiguje, da so kulture evropskih narodov manjvredne, preproste in enolične, ter zato potrebujejo na tem področju nekakšno »obogatitev«.
Če pa je »kulturna obogatitev« po drugi strani nekaj k čemur bi morali po mnenju lažnih prerokov »prebujene« levice stremeti na globalni ravni, potem pa to pomeni, da se zagovorniki te raznolikosti strinjajo tudi s tem, da je tudi evropski imperializem prinašal kulturno obogatitev narodom Afrike in Azije, kar je seveda bližje resnici, kot to, da naj bi trenutno množično priseljevanje kulturno obogatilo Evropo.
Kaj je, potemtakem, narobe s tem, če so Britanci v Indijo prinesli tudi zahodnjaško kulturo? Mar ni bila tudi to kulturna obogatitev? Ali bi današnji zagovorniki raznolikosti in multikulturalizma tudi Indijce, ki jim ni bilo všeč vsiljevanje zahodnjaškega načina življenja, ter so hoteli ohraniti svoje starodavne tradicije, imeli za nazadnjaške zadrteže, ki nočejo sprejeti napredka? Ali pa so to nazivi, ki so rezervirani samo za Evropejce, ki hočejo ohraniti lastno kulturo, jezik in dediščino? Medtem ko imajo vsi drugi pravico do lastnih domovin in do ohranitve lastnih kultur…
Levičarsko liberalna dvoličnost ne pozna meja…
Avtor: Andrej Sekulović
