Administracija predsednika Bidna objavila poročilo, v katerem piše, da podnebne spremembe povzročajo množične migracije ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove. Globalisti hočejo uvesti nov koncept klimatskih beguncev. Levica v ZDA zahteva za tovrstne begunce posebne vizume.
Globalistična oligarhija, ki si prizadeva za preureditev sveta ter za stapljanje narodov in ras v enotno brezoblično človeštvo, katerega edina identiteta bodo korporacijske znamke, potrošniška kultura in abstraktna morala, ki temelji na liberalnem dojemanju človekovih pravic, za dosego tega cilja izkorišča predvsem različna sodobna levičarska gibanja. Med temi gibanji danes izstopata predvsem boj za odprte meje in za pomoč »beguncem«, ki so velikokrat le ekonomski migranti, pa tudi boj proti globalnemu segrevanju in onesnaževanju planeta. Pri slednjem je levica velikokrat precej dvolična, saj je, četudi morda upravičeno, kritična do ZDA in zahodnih držav, hkrati pa molči glede Kitajske, ki je največja onesnaževalka. Prav tako je ta dvoličnost razvidna pri evropskih zelenih strankah, ki se bolj kot okolju posvečajo podpori migrantov in skupnosti LGBT. Zadnje čase pa sta se omenjena smotra, prizadevanje za pomoč migrantom in boj proti globalnemu segrevanju oziroma klimatskim spremembam torej, združila v nov fenomen; klimatske begunce. Gre torej za prebivalstvo držav tretjega sveta, ki naj bi bežalo, a ne pred vojno, temveč pred klimatskimi spremembami in naravnimi katastrofami, zaradi česar tem migrantom podeljujejo status beguncev. Konec koncev so po tako imenovani begunski krizi iz leta 2015 kmalu še ptice na vejah začele čivkati, da ne gre le za begunce z vojnih območij, temveč je med temi »begunci« cel kup ekonomskih migrantov. Zato so si morali levičarji in njihovi globalistični gospodarji izmisliti nov razlog, ki bi upravičeval množičen uvoz migrantov v Evropo. Tako danes begunci niso le tisti, ki bežijo pred vojno ali pred političnim preganjanjem, temveč je begunec lahko tudi nekdo, ki beži pred revščino ali pred samim podnebjem.
Klimatski begunci
Klimatski ali podnebni begunci naj bi bili torej ljudje, ki bežijo pred naravnimi katastrofami, sušo in pred za človeka neugodnim podnebjem. O tem se lahko poučimo tudi na spletni strani globalističnega Svetovnega ekonomskega foruma, kjer lahko preberemo, da gre za »pozabljene žrtve tega sveta«. Nadalje piše, naj bi danes veliko ljudi v državah tretjega sveta trpelo zaradi suše in neviht. Kot primer klimatskih beguncev pa spletna stran navaja migrante iz Srednje Amerike, iz držav torej, kot so Honduras, Gvantemala in Salvador, ki so se prek ameriške celine novembra 2020 odpravili na meje ZDA. Razlog za to naj bi bila dva močna hurikana, ki sta prizadela te države. Vsi se spomnimo velikih kolon migrantov, ki so se čez Mehiko hoteli zliti v Severno Ameriko, vendar pa smo očitno zmotno mislili, da gre za navadne migrante, čeprav je šlo za klimatske begunce. Vsekakor je ljudi laže prepričati, da sprejmejo v svojo domovino veliko število tujcev, če naj bi šlo za nekakšno ranljivo skupino, ki pred nečem beži, saj se lahko tako uvoz migrantov predstavi kot človekoljubno dejanje, čeprav se v ozadju skrivajo predvsem sebični interesi liberalnih elit. Jasno je, da se veliko dežel na tem svetu sooča s podnebnimi težavami, vendar pa bi bila za tiste, ki bi res hoteli pomagati, rešitev pomoč na kraju samem in ne spodbujanje množičnih migracij, zaradi katerih tudi države, ki za zdaj nimajo večjih podnebnih težav, postajajo tudi same bolj podobne tretjemu svetu. V vsakem primeru pa so si omenjene elite očitno zaradi svojih ciljev izmislile koncept klimatskih beguncev. Ta naj bi označeval obsežne migracije in premike ljudi, ki jih deloma povzročajo podnebne katastrofe. Tovrstni begunci naj bi prihajali tudi iz držav, kot so Indija, Kitajska, Filipini in Bangladeš.
Vloga Združenih narodov
Organizacija Združenih narodov podpira in uresničuje množične migracije. Že v začetku novega tisočletja so predstavili načrt za »nadomestne migracije«, katerega bistvo je bilo, da bi migranti sčasoma zamenjali starajoče se evropsko prebivalstvo. Leta 2018 pa so ZN sprejeli globalni pakt o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, bolj znan kot marakeška deklaracija. V tej deklaraciji je jasno zapisano, da so podnebne spremembe in degradacija okolja eden od razlogov za migracije. Nadalje pakt določa, da bi morale vlade podpisnice stremeti k zavarovanju klimatskih migrantov, tistih torej, ki so zaradi težav, povezanih z okoljem in s podnebjem, zapustili svoje države, tako da načrtujejo njihovo premestitev, jih zaščitijo v državah, v katere so prišli, in razmislijo o možnosti, da jim podelijo vizume, če je vrnitev v njihove matične domovine nemogoča. Že pred sprejetjem marakeške deklaracije pa je marca leta 2018 Odbor ZN za človekove pravice sprejel dokument, ki se posveča vprašanju migracij kot posledici podnebne krize. V njem piše, da je med tistimi, ki morajo migrirati zaradi podnebnih vzrokov, veliko ljudi, ki ne ustrezajo zdajšnji definiciji »beguncev«, zaradi česar njihove pravice niso zadostno varovane, saj v tem primeru ne velja načelo, da tisti, ki so prečkali meje, ne bi smeli biti proti lastni volji deportirani nazaj v svoje države. Dokument poziva vlade, naj pri odločanju in udejanjaju ukrepov, povezanih s podnebnimi spremembami, upoštevajo koncept varstva človekovih pravic. To naj bi omogočalo ljudem, da živijo v razmerah, v katerih so njihove pravice varovane. Z drugimi besedami je to priznavanje statusa klimatskim beguncev.
Novo poročilo Bidnove administracije
Administracija predsednika Bidna, ki je v skladu s stališči ZN v preteklosti izjavil, da se veseli dne, ko bodo belci v ZDA manjšina, je letos oktobra objavila poročilo o vplivih podnebnih sprememb na migracije. V poročilu piše, naj bi bile vremenske spremembe in posledice eden pomembnejših dejavnikov pri globalnih migracijah, ki naj bi letno prisilile skoraj 30 milijonov ljudi, da zapustijo svoje domove. Prav tako naj bi bili te vremenske razmere najbolj izrazite v državah, kjer prihaja do nasilja in spopadov. Pravzaprav naj bi, če sodimo po poročilu, tudi podnebne posledice stopnjevale tovrstne spopade. Poročilo prav tako predlaga, da je treba sprejeti v ZDA še več migrantov in ne delati razlik med zakonitimi in nezakonitimi migracijami. Opozarja, naj bi politični nasprotniki množičnih migracij izkoriščali tako resnične kot tudi navidezne izzive, ki jih predstavljajo nenadzorovani migrantski tokovi, da bi izboljšali svoj politični položaj, pri tem pa naj bi »podžigali že obstoječe napetosti in spodkopavali primerne odzive na migrantske in begunske krize«. Prav tako naj bi odsotnost sporazumne odločitve glede humanih mejnih postopkov in migrantskih politik oteževala prizadevanja ZDA, da pridobijo mednarodno podporo pri zaščiti beguncev, prosilcev za azil in ranljivih migrantov. Zato, piše v poročilu, je trenutna migrantska kriza na meji med ZDA in Mehiko pravzaprav priložnost za ZDA, da začnejo odprto razpravo o tem, kako humano urejati migracije in hkrati poudarijo vlogo podnebnih sprememb pri migracijah ter skupaj z drugimi vladami poiščejo rešitve za tovrstne izzive. Poročilo pa je že sprožilo zahteve levih aktivistov, da je treba klimatskim beguncem podeliti posebne humanitarne vizume.
Humanitarni vizumi
Po objavi poročila so liberalni in levi aktivisti pozvali vlado ZDA, naj začne izdajati »humanitarne vizume«, ki bi »klimatskim beguncem« tudi uradno potrdili status beguncev in omogočili »začasno« prebivanje v Združenih državah Amerike. To stališče levice je v intervjuju za nacionalni javni radio izrazila Ama Francis, ki se v sklopu Mednarodnega projekta za pomoč beguncem ukvarja s »podnebnimi premiki« oziroma migracijami. »Mislim, da potrebujemo klimatsko-humanitarne vizume«, je rekla Francisova in dodala, da bi kot prvi korak ZDA morale pripraviti seznam držav, ki so ranljive zaradi podnebja, ljudje iz teh držav pa bi bili avtomatsko upravičeni do vizumov.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija