V Evropi danes teče proces, katerega posledice so korenite demografske spremembe in počasen propad zahodne civilizacije. Ta proces vključuje množično priseljevanje, spodbujanje mešanja avtohtonih narodov s tujimi ljudstvi, širjenje doktrin, ki zanikajo pomen tradicionalne družine, kar vodi v nizko rodnost Evropejcev, medtem ko se rodnost priseljencev in njihovih potomcev viša, ter nihilističen odnos do vrednot, ki so v preteklosti omogočile vzpon evropske kulture. Ta proces ali demografska sprememba se imenuje »velika zamenjava« in ni naključen, temveč se za njim skrivajo različni osebni interesi levo liberalnih elit.
Sam izraz »velika zamenjava«, ki je tudi naslov ene od njegovih knjig, je populariziral francoski pisec Renaud Camus. Na proces pa so že pred njim, v drugi polovici 20. stoletja, ko so se v zahodnih družbah začele pojavljati spremembe, ki so bile posledice takrat relativno nove politike odpiranja vrat množičnemu priseljevanju, začeli opozarjati različni politiki in domoljubni aktivisti.
Vsiljevanje občutka krivde
Eden vidnejših politikov, ki je opozarjal na negativne posledice množičnega priseljevanja, je bil nekdanji britanski minister za zdravstvo Enoch Powell, ki je v svojem znanem govoru »Reke krvi« orisal temno prihodnost Velike Britanije v primeru nadaljevanja množičnega in nenadzorovanega priseljevanja iz njenih nekdanjih kolonij. Njegove temne napovedi so se v dobršni meri že uresničile, saj so danes beli Britanci manjšina v Londonu, nekoč mogočni prestolnici imperija, ki pa je danes znan predvsem po nasilju, napadih z noži in s kislino ter po vseh drugih »kulturnih obogatitvah« multikulturne družbe. Popis prebivalstva iz leta 2011 je pokazal, da predstavljajo Britanci le še 44,9 odstotka prebivalcev Londona, danes pa je ta številka verjetno še nižja. Sodeč po napovedih iz leta 2018 pa naj bi Britance kmalu doletela ista usoda tudi v Birminghamu, in sicer do leta 2021. Že danes pa v Birminghamu 50.000 njegovih prebivalcev sploh ne zna govoriti angleško. Velika Britanija je tako ena od držav, v katerih prihajajo na veliko do izraza posledice demografske zamenjave, vendar pa to še zdaleč, kot bomo videli, ni edina evropska država, ki se sooča s tem problemom. Preden se posvetimo posledicam velike zamenjave v drugih evropskih deželah, pa je treba poudariti, da tu ne gre za splet okoliščin, za naključja ali pa za napačne odločitve nesposobnih politikov in voditeljev. Veliko ljudi, ki sicer prepoznavajo nevarnost množičnega priseljevanja, je danes še vedno mnenja, da gre predvsem za nepremišljene odločitve nekaterih evropskih voditeljev in bruseljskih elit, vendar pa ni tako. Te odločitve so dobro premišljene in imajo svoje že dolgo določene cilje, voditelji, ki jih izvršujejo, pa so pripravljeni tvegati, da postanejo grešni kozli zaradi svojih osebnih interesov. Pri teh dolgoročnih ciljih gre predvsem za implementacijo t. i. Coudenhove-Kalergijevega načrta, o katerem smo v reviji Demokracija že pisali v preteklosti in katerega cilj je ustanovitev panevropske multikulturne superdržave, katere tipičen prebivalec bo »rasno mešani človek prihodnosti«, kot ga je Kalergi opisal v svoji knjigi Praktični idealizem (Praktischer Idealismus). Kalergi velja tudi za enega od idejnih očetov Evropske unije, omeniti pa je treba tudi francoskega ekonomista in diplomata Jeana Monneta, ki velja prav tako za enega od očetov Evropske unije; Monnet je bil prav tako mnenja, da je treba vse starodavne narode Evrope združiti v eno superdržavo, to pa naj bi dosegli pod pretvezo ekonomskega združevanja. Te poglede danes vse bolj odkrito izražajo tudi nekateri globalistični voditelji, kot sta Angela Merkel in Emmanuel Macron, ki je celo izjavil, da francoska kultura sploh ne obstaja. Že njegov predhodnik, predsednik Sarkozy, je v času opravljanja te funkcije razglašal, da mora postati Francija multikulturna država za vsako ceno. Podobne težnje po ustvarjanju multikulturne superdržave pa izražajo tudi nekateri evroposlanci; tako je liberalec Guy Verhofstadt pred nedavnim izjavil, da so nacionalne države stvar preteklosti in da jutrišnji dan pripada velikim imperijem. Zanimiva izjava za liberalca in levičarja glede na to, da se ravno ta politična opcija najbolj pritožuje nad kolonialno preteklostjo Evrope, ter želi Evropejce prepričati, da se morajo kolektivno počutiti krive za grehe imperializma, ki pa so ga izvajale le nekatere evropske države. Vendar to ni pomembno, Evropejci se morajo počutiti krive, odkupijo pa se lahko le tako, da se odrečejo lastni prihodnosti ter prepustijo svoje zgodovinske domovine migrantom, ki seveda za te liberalne levičarje predstavljajo tudi nove volivce.
Združeni narodi in nadomestna migracija
Poleg sebičnih voditeljev in politikov, ki jih vodi lasten pohlep, pa moramo, ko govorimo o veliki zamenjavi, omeniti tudi Organizacijo združenih narodov. Združeni narodi svarijo, da bodo vse evropske države v naslednjih petdesetih letih doživele zaton v prebivalstvu zaradi staranja in nizke rodnosti, rešitev za to težavo pa vidijo v t. i. »nadomestnih migracijah«, predlogu, ki so ga ZN predstavili javnosti že leta 2000. To dejansko pomeni, naj bi migranti počasi zamenjali avtohtone Evropejce v njihovih lastnih domovinah, v ta namen pa je bil sprejet tudi dogovor ZN o globalnih migracijah, bolj znan kot marakeška deklaracija, s katerim bodo lahko globalisti, ki vodijo Združene narode, pospešili proces velike zamenjave. Seveda je ideja, da so množične migracije rešitev za ohranitev stabilnosti v Evropi, ki naj bi bila ogrožena zaradi primanjkljaja v prebivalstvu, smešna. Če bi bruseljske elite in OZN resnično želeli rešiti problem nizke rodnosti, bi lahko sprejeli mladim družinam prijazne zakonodaje in spodbujali države članice EU, da se lotijo medijskih kampanj, ki bi spodbujale višjo rodnost, kot so to naredile posamezne države znotraj EU, Poljska, Danska in Madžarska, podobne kampanje pa se je lotila tudi Rusija. Vendar pa takšne konkretne rešitve seveda niso po volji globalističnim elitam, ki si pravzaprav ne želijo vnovičnega vzpona prebivalcev Evrope, temveč želijo te zamenjati in zmešati s tujimi ljudstvi ter ustvariti Kalergijevega mešanega človeka, ki bo idealen prebivalec nove globalne ureditve, v kateri ne bo prostora za nacionalne države in raznolike kulture evropskih narodov.
Posledice velike zamenjave
Po podatkih raziskovalnega centra Pew Research naj bi do leta 2050 muslimansko prebivalstvo v Evropi naraslo za 39 odstotkov. Te projekcije pa ne vključujejo novih prišlekov kot tudi ne vseh migrantov, ki prihajajo iz nemuslimanskih dežel, temveč se osredotočajo le na rast muslimanskega prebivalstva, ki zdaj živi v Evropi. Poleg Velike Britanije, ki smo jo že omenili, si sedaj poglejmo še stanje v nekaterih drugih evropskih državah. V Francijo naj bi po raziskavah omenjenega centra prišlo okoli 68.000 muslimanskih migrantov na leto, približno 25 odstotkov celotnega prebivalstva pa je neevropskih korenin. Skrbi pa dejstvo, da je večina muslimanskih migrantov, ki prihajajo v Francijo, moških srednjih let. V Nemčiji so Nemci kot Britanci v Londonu postali manjšina v Frankfurtu, po statistikah iz leta 2013 pa je 20,5 odstotka prebivalstva tujega izvora. Ta številka je po migrantski krizi, ko so Nemci leta 2015 sprejeli več kot milijon migrantov, seveda narasla. Na Švedskem so leta 2016 18 odstotkov prebivalstva predstavljali ljudje, ki so bili rojeni zunaj Švedske, ta številka pa naj bi do leta 2060 narasla za 22 odstotkov. Na Nizozemskem naj bi 17 odstotkov prebivalstva prav tako predstavljali tujci, tudi pri njih pa to število narašča. To je le nekaj primerov, po statistikah sodeč pa je rodnost v teh državah višja pri tujem kot pri domačem prebivalstvu. Sorazmerno s pritokom migrantov narašča tudi stopnja posilstev, nasilništva, neredov in kriminala. V Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem že leta poročajo o nastajanju vzporednih šerijatskih sodišč, ki zunaj zakona delujejo znotraj islamskih skupnosti, in o t. i. conah no go, kamor Evropejci nimajo vstopa. Na Švedskem nastaja neka vrsta prostovoljne segregacije, saj se tuji, predvsem muslimanski del prebivalstva zadržuje v svojih zaprtih četrtih. Švedska je danes ena od prestolnic posilstev v svetu, kjer je zagrešeno več posilstev na 100 ljudi kot v vseh drugih državah, razen v južnoafriškem Lesotu, za 80 odstotkov posilstev pa naj bi bili krivi migranti iz severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Vse to so posledice velike zamenjave, ki se načrtno izvaja nad Evropejci. Po vseh statistikah in projekcijah sodeč se bo v prihodnosti število migrantov še večalo, medtem ko je zaskrbljiv tudi trend upadanja rojstev pri Evropejcih, kar pomeni, da se lahko čez nekaj desetletij vsi Evropejci znajdemo v situaciji, v kakršni so danes Angleži v Londonu. Iz vsega tega se pred nami oblikuje zelo vznemirljivo vprašanje; danes Evropejci še vedno predstavljajo večino v svojih domovinah, vendar pa kljub temu vedno znova poslušamo o napadih, posilstvih, nasilju in splošnem kaosu. Vsi trendi za zdaj kažejo zaton avtohtonih prebivalcev in vzpon tujega prebivalstva. Kakšna bo prihodnost Evrope, če se bo ta trend nadaljeval in ne bomo Evropejci manjšina le v nekaj evropskih mestih, temveč bomo postali manjšina na celotni celini? V tem primeru ne bomo v poziciji Angleža v Londonu, temveč na mestu belega kmeta v Južni Afriki.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
