Identiteta v času globalizma

 

V času globalizacije in multikulturalizma, ki je dvignjen na raven »neuradnih« državnih ideologij v mnogih evropskih državah, velikokrat pozabljamo na pomembnost »rodne grude« oziroma kraja iz katerega prihajamo. Ko govorimo danes o identiteti prevladuje prepričanje, da ima – in da mora imeti – vsak posameznik svojo čim bolj izvirno in pristno identiteto. Etnokulturne identitete različnih ljudstev se ob tem potiskajo v ozadje kot nekaj nepomembnega, celo škodljivega; vodile naj bi namreč v nestrpnost. Na ravni skupnih identitet se tako rojeva le ena »človeška identiteta«; ne glede na naš izvor smo vsi le ljudje, državljani sveta.

Seveda se takšni nazori uveljavljajo predvsem na Zahodu, kjer jih promovira liberalna in leva politika in ideologija, ki je postala svojevrstna nova sekularna religija. Afriški ali Azijski narodi se zelo dobro zavedajo svojih etnokulturnih identitet in razlik med ljudstvi, le Evropejci se zatekajo k svetovljanstvu. Dojemanje etnokulturnih identitet in tradicij je ob tem še vedno sorazmerno močno v državah, ki ležijo proti vzhodnem delu naše celine, kar je tudi razlog za določene spore nekaterih držav z Brusljem. Po drugi strani se ekstremni individualizem in prepričanje, da so pomembne le posamezne identitete, ki naj bi odražale izvirnost posameznika, spreminja v svoje nasprotje; v tem, da bi bili vsi drugačni so vsi postali isti. Seveda je treba razumeti, da multikulturni svetovljanski ideologiji trenutnih elit ni do resnične raznolikosti ali do pluralne družbe, kjer ljudje svobodno izmenjavajo mnenja v iskanju najboljših rešitev. Liberalne elite si želijo družbe, kjer sicer vsi izgledajo drugače, vendar pa razmišljajo isto. Skozi prepričevanje množic, da so njihove etnokulturne identitete nepotrebne in celo nezaželene ter da so tradicije in »reakcionarne« vrednote kot okovi, ki jim preprečujejo, da njihov »jaz« zares pride do izraza, pravzaprav uvajajo principe egalitarizma, ki želijo izbrisati razlike med posamezniki in med ljudstvi ter prav zares ustvariti svet, kjer bodo vsi isti ali identični. To bo globalni svet velikih korporacij in rasno mešanega prebivalstva, kjer se uresničuje misel grofa Coudenhove-Kalergija o človeku prihodnosti, ki bo »mešane rase«, obenem pa bodo njegovo identiteto tvorile blagovne znamke, ki jih kupuje, ter nejasno in slepo strinjanje z vrednotami, ki jih narekuje nova ideologija človeškosti in strpnosti.

Takšen svet se rojeva pred našimi očmi, vendar pa se zdi, da se že ob svojem rojstvu tudi podira. Multikulturne družbe ne prinašajo bratstva in enotnosti med različnimi ljudstvi, med domačini in priseljenci, temveč so postale središča konfliktov in rasno ali versko motiviranega nasilja, katerega glavne žrtve so – v nasprotju s tem kar trdijo osrednji mediji – predvsem avtohtoni prebivalci. Namesto konca zgodovine in vzpostavljanja sveta brez meja so pred nami nove krize, mnoge med njimi pa so posledica egalitarne ideologije, liberalizma in množičnega potrošništva.

Ko govorimo o identitetah moramo razumeti, da so identitete večplastne. Identiteta posameznika je vsekakor pomembna, saj si nihče ne želi uniformiranega in enoličnega sveta, ki pa ironično nastaja ravno v imenu raznolikosti in pravic posameznika. Vendar pa tako kot vsaka dobro zgrajena hiša, tudi identiteta posameznika potrebuje čvrste temelje. Te temelje pa nudi ravno širša etnokulturna identiteta, ki jo tvorijo tradicije, kulture, navade in tudi rasne karakteristike ljudstva, kateremu nekdo pripada. Starodavne tradicije in izročila so namreč tudi temelji določenih vrednot ter nam kažejo pot. Obenem so različne kulture in tradicije tudi odraz duše nekega ljudstva, zaradi česar bodo najbolje odražale posebnosti nekega naroda in njegovih »članov«. Če je osebna identiteta večplastna; del naših identitet so naš poklic, izobrazba, hobiji, prepričanja, itd… je tudi naša etnokulturna identiteta večplastna. Tvorijo jo naš rodni kraj in njegove lokalne značilnosti, naša dežela in na koncu tudi naša celina; Lahko smo, na primer, Ljubljančani, Slovenci in Evropejci. Ob tem pa, čeprav se tega ne zavedamo ali to celo zanikamo, na našo osebno identiteto, izbiro poklica, preživljanja prostega časa ali politične preference, velikokrat vplivna ravno naša etnokulturna identiteta, pa če jo kot tako sprejemamo ali ne. Na to opozarja tudi hrvaški avtor, profesor in predstavnik evropske nove desnice, dr. Tomislav Sunić: »Jaz lahko zamenjam svoj jezik, svojo kulturo, svojo državo in svoj potni list. Lahko se odrečem tudi svoje kulturne dediščine. Nikoli pa ne morem zavračati svojih prirojenih genov in svoje rasne dediščine. Svoje dedne zasnove in biologije ne morem zavreči, po drugi strani pa bosta le ti v znatni meri določali moje obnašanje, moje politične odločitve in moje družbene preference.«

Zaradi tega ne smemo zanikati svoje identitete, svojih tradicij in svoje kulture, saj nam ravne te stvari v vse bolj nesigurnih časih kot svetilnik kažejo pravo pot, pot na katero se moramo vrniti, saj nas vodi nazaj k našim koreninam in k temu, kar smo. Sprejemanje naše etnokulturne identitete predstavlja za nas pot domov, pot k samim sebi.

Avtor: Andrej Sekulović

Zadnje novice