Zvonko Bezjak po očetu pravzaprav izvira iz primorske družine iz Škednja (Servola), ki je danes mestna četrt v Trstu. Imeli so hotel – gostilno, v kateri je nekoč spal sam Franc Jožef, in pekarno. Družina si je s trdim delom ustvarila premoženje. Ko so v Italiji fašisti začeli preganjati Slovence, so vse prodali in se preselili na Štajersko. Zvonkov stric je bil rojen v Rovinju, Zvonkov oče pa že v Račah, kjer so se začeli ukvarjati z mlinarstvom, imeli so več mlinov in obrat za izdelavo opeke.
Prišla je druga svetovna vojna, ki je družini Bezjak prinesla trpljenje in izgnanstvo. Zvonko Bezjak je bil rojen leta 1945 v koncentracijskem taborišču Judenburg, kamor je nemška vojska odpeljala starše na prisilno delo v tovarno letalskih rezervnih delov. Tam se je rodila tudi njegova starejša sestra. Po koncu vojne se Zvonkova mama pravzaprav ni hotela vrniti iz Avstrije, saj je imela sestro v Gradcu, Zvonkovega očeta pa je mučilo domotožje, poleg tega je imel še žive starše, zato se je družina Bezjak leta 1948 vrnila v Slovenijo. Toda kam? Oče je imel pred vojno v Račah imetje in hišo, vendar se družina, potem ko so se leta 1948 vrnili v Slovenijo, tja ni mogla več vrniti, saj jih je povojna komunistična oblast razlastila, vzeli so jim opekarno, mline in zemljo.
Poniževani in razlaščeni
»Dobesedno nismo imeli kje spati! Vsem so dajali takrat stanovanja, samo nam ne! Zmerjali so nas, da smo fašisti, in nas pošiljali, naj gremo, od koder smo prišili,« je pripovedoval Zvonko nam je še zaupal, da je njegova mama v Dravogradu videla, kako je nova komunistična oblast pobijala mlade fante in jih metala v Dravo. Zvonko je bridko občutil razlike, ki jih je delala nova oblast, s tem da
je partizanskim otrokom omogočala vse, on pa je moral poslušati zmerljivke, da je njegova družina fašistična, kar je prava ironija: Bezjakovi so na Štajersko prišli, ker so bili kot zavedni katoliški Slovenci v Trstu trn v peti fašistom. Zvonku niso dovolili, da bi se šolal naprej za mojstra: ker ni stopil v partijo, so bila vsa vrata zanj zaprta. »Če boš prišel rdeč, boljše da domačega praga ne prestopiš,« mu dala vedeti mama. Vseeno se je Zvonko izučil za strugarja in začel delati v Tovarni avtomobilov Maribor – TAM, kjer so mu naročili, naj nauči delavce, ki jih je tedanja oblast »uvozila« iz južnih jugoslovanskih republik, strugarstva. Z njimi je imel slabe izkušnje, saj so kradli izdelke in si pisali več ur, kot so v resnici delali. »Vsak dan po 5 ali 6 ur več, jaz pa sem vedno vpisal toliko, kolikor sem delal – 420 minut ali 8 ur,« je dejal Zvonko. Nadrejeni so mu začeli nalagati vse več in več dela, ki naj bi ga opravil zastonj, s čimer je bil vse manj in manj zadovoljen. Ni bil edini, več fantov se je zbralo in se dogovorilo med sabo, da gredo čez mejo, v tujino: »Tu za nas ni več kruha!«
Pretepali so ga do nezavesti
Zvonku beg čez mejo ni takoj uspel, prvič so ga v Kamnici ujeli in je bil en mesec zaprt v Mariboru, kjer so ga pretepali do nezavesti. Zbudil se je v podzemni celici, v »bunkerju«, v čisti temi in med podganami. Kasneje so ga dali spat na slamo, na lesene deske. Mati ga je iskala, vendar ji o njem niso hoteli nič povedati. Ko so ga izpustili, so mu prepovedali govoriti o tem, kaj je dogajalo v zaporu, in mu zagrozili, da ga bodo spet zaprli. Vendar se ni dal, skupaj še z dvema fantoma se je spet odpravil čez mejo – in uspelo mu je. Iz tedaj Socialistične republike Slovenije je pobegnil najprej v Avstrijo, najprej k Sv. Duhu na Urbanu k maminim sorodnikom, nato pa v Avstralijo. Zvonko je stopil na avstralska tla aprila 1928, malo pred svojim 23. rojstnim dnevom.
Prvi časi
V Avstraliji je bilo Zvonku prve čase zelo težko, saj ni znal angleškega jezika, mučilo ga je tudi domotožje. »Za izseljence nekoč ni bilo poskrbljeno tako, kot je danes, ko te najprej pošljejo na tečaj jezika,« je dejal. Delati je začel kot strugar v avtomobilski tovarni Morris v Sidneyju, vendar je imel velike težave, saj je bil v Sloveniji navajen na metre in centimetre, v Avstraliji pa so uporabljajo cole in inče. Imel je težave pri uporabi mikrometra, zato je moral to delo pustiti. Zgodilo se je, da je ostal tudi brez strehe nad glavo, zato je spal kar zunaj, v bližini slavne opere. Odpeljala ga je policija, spraševali so ga, zakaj spi kar zunaj. Povedal jim je in za prvo silo so mu poiskali sobo pri neki družini, a ni hotel ostati dlje, kot je bilo nujno potrebno. Sam si je nato poiskal drugo delo in stanovanje.
Na velikem gradbišču
Angleščine se je učil s pomočjo slovarja in kmalu je znal dovolj, da se je lahko odpravil po mestu in sam iskal delo. Tako je naletel na nekega Hrvata, ki je imel strugarstvo, in nekaj časa delal zanj. Toda ker ga je šef vodil po gostilnah in na igralne avtomate, je Zvonko, ki se je ustrašil, da bo vse zapravil, to delo pustil in odšel v Snowy Mountains – v Snežne gore –, kjer so gradili jezove in zbirna jezera za oskrbo mest s pitno vodo. To je bilo orjaško gradbišče, kjer je delalo okoli 100.000 ljudi. Zvonko je prav tam spoznal največ slovenskih rojakov: »Z vseh vetrov smo bili, nekdanji domobranci, četniki, ustaši, Nemci … Za enega, klicali so ga šraufenciger, nisem vedel, da je Slovenec, mislil sem, da je Nemec, ker je bil v nemški vojski; govoril je nemško in kadil pipo. Potem pa se je izkazalo, da je Slovenec: ko so mu Hrvati hoteli zahrbtno podtakniti sabotažo, da ne bi šli delat, so se o njem pogovarjali kot o »švabski svinji«, in ker jih je razumel, je vsem dal odpoved.«
Družina in dom
Zvonko je pri jezovih delal nekaj let, potem pa je šel delat v Melbourne na visoke zgradbe. Tudi tam je spoznal rojake; skupaj so zidali cerkev in odpirali nove slovenske klube. Kasneje je od tam šel delat v Adelaide, leta 1972 pa je prišel v Canberro, kjer se je želel
ustaliti. Ker je imel v Sloveniji dekle, ji je tedaj pisal, ali bi hotela priti k njemu v Avstralijo. Strinjala se je in prišla v Avstralijo. Poročila sta se in rodili so se jima štirje otroci. V Canberri je Zvonko veliko let delal v gradbenem podjetju, gradil je hiše. Šele v zadnjih letih je zamenjal službo, saj ni zmogel več dela na vročini: pri 65 letih se je zaposlil drugje: postal je šef poštnega urada. Skupaj ima Zvonko 52 let delovne dobe, saj je delal od svojega 20. do 72. leta.
Prvič v domovino
Prvih deset let je v Avstraliji hitro, prehitro zbežalo. Leta 1978 je Zvonko z družino – z ženo in s tremi otroki – prvič po desetih letih obiskal Slovenijo, saj je njegov oče hudo zbolel. Prvi obisk v Sloveniji si je za vedno zapomnil: vsak dan se je moral javljati na krajevni policijski postaji, kot da bi bil kriminalec. Spraševali so ga , ali je v »domobranski bandi«. Odgovarjal jim je, da za politiko nima ne časa ne denarja, saj ima v Avstraliji vendar družino, tri otroke in odplačuje kredit za hišo! Zvonko se je z družino vrnil v Avstralijo in tja vabil tudi starše, brate in sestre, vendar so ti želeli ostati v Sloveniji.
Ponosen na otroke
Zvonko je ponosen, da si je skozi pet desetletij v Avstraliji ustvaril premoženje z lastnimi rokami, z rednim pa tudi s priložnostnim delom. Naredil je vse, da je svojim otrokom zagotovil dobro izobrazbo na zasebnih katoliških šolah. Pripoveduje o svojih, sedaj že odraslih otrocih, ki so se že vsi poročili, vsi trije so doštudirali na dragih univerzah. Ena od hčera je zdravnica, druga je zaposlena v avstralskem parlamentu, sin je gradbeni inženir, en sin – dvojček – pa je umrl kot otrok. Mlajša hči je nadarjena pevka in glasbenica, ki je diplomirala (master degree) iz čela in klavirja. Igrala je v simfoničnem orkestru v Sydneyju. Tudi za jezike je zelo nadarjena. Tako je bila leta 2000 na olimpijskih igrah v Sydneyju tolmačka za slovenski, nemški in angleški jezik. Pela je tudi v pevskem zboru slovenskega kluba v Canberri; med drugim je ob osamosvojitvi pela tudi v slovenskem parlamentu.
Stik z domovino
»Poznal sem številne pomembne slovenske rojake v Avstraliji, pripoveduje gospod Bezjak: »Urbančiča, Erpiča, Menarta, Lajovca in druge, s katerimi sem vedno delil mnenje, da želimo svobodno Slovenijo, ne pa socialistične Jugoslavije.« Kako vneti so bili za »slovensko stvar«, govorijo številni slovenski klubi in cerkve, ki jih je v Avstraliji res veliko. Gospodu Bezjaku so bili v veliko pomoč, pomenili so mu stik z daljno domovino, kraj, kjer se je družil z drugimi slovenskimi izseljenci, všeč mu je bilo, da so skupaj praznovali, imeli slovenske veselice in govorili slovensko. V katero koli avstralsko mesto se je preselil, se je vedno pridružil tamkajšnjemu slovenskemu društvu oziroma klubu in prostovoljno pomagal pri graditvi prostorov za slovenske klube, pa tudi pri graditvi slovenskih cerkva. Še vedno je član slovenskega društva TRIGLAV v Canberri, kjer je nepogrešljiv blagajnik, želi pa si, da bi funkcije prevzeli mladi.
Slovenska osamosvojitev
Ob osamosvajanju Slovenije je bil Zvonko tako kot večina Slovencev v Avstraliji na nogah in na demonstracijah, na katerih so od avstralske vlade zahtevali, naj prizna Slovenijo. »Slovenci in Hrvati smo skupaj protestirali, bilo nas je okoli 20 do 30.000!« Spominja se tudi, kako so se v tistem kritičnem času povezali po vsej Avstraliji, zavedajoč se, da je Jugoslavija pobrala vse orožje in denar ter da se v Sloveniji Slovenci nimajo s čim braniti. Društva so se aktivirala za zbiranje finančne pomoči in jo na slovesni prireditvi izročila Pučniku, Peterletu in Janši v gorečem zaupanju in prepričanju, da bodo Slovenijo pripeljali do zgodovinskega trenutka, do samostojne države Slovenije, kar se nato tudi zgodilo. Vprašam ga, kako se med slovenskimi izseljenci ohranja slovenski jezik, in gospod Zvonko pove, da nekateri otroci izseljencev govorijo slovensko zelo dobro, drugi ne več; saj je asimilacija zelo močna, posebej kadar se poročijo z Avstralci. Njegovi vnuki ne govorijo več slovensko, tudi starejša hči ne več, mlajša hčerka pa se je slovenščine z veseljem učila in dobro govori slovensko, pravi gospod Bezjak in ponosno doda, da si je tako kot sin uredila tudi slovensko državljanstvo.
V Slovenijo vsako leto
Na drugi obisk v Slovenijo je Zvonko Bezjak prišel šele ob očetovi smrti oziroma osamosvojitvi Slovenije leta 1990. V zadnjih letih pa Slovenjo obiskuje, če je le mogoče, redno vsako leto. Pravi, da se je Slovenija v vseh teh letih spremenila; ni mu všeč, da je tu vse več priseljencev z juga nekdanje SFRJ. Zvonko Bezjak je tudi že 30 let član SDS in iz Avstralije spremlja politično dogajanje v Sloveniji. Razočaran je nad zdajšnjo vlado, ki za Slovence naredi malo, nič ali celo nasprotno – jih zatira. »Vsako jutro spremljam poročila iz Slovenije, gledam televizijo Nova24TV in Borisa Tomašiča – po dve, tri ure, tako sem z vsem na tekočem. In žal mi je, kako vse propada! Dokler je na oblasti ta vlada, se bo v Sloveniji vse slabše živelo!« Prepričan je, da so bile zadnje parlamentarne volitve ukradene, prirejene. Pritožil se je zaradi glasovnic, ki jih je na svoj naslov v Avstraliji prejel zelo pozno, poleg tega pa so bile popolnoma prazne – brez imen kandidatov. Dejal je, da se je nemudoma odpravil na slovensko veleposlaništvo, da bi preverili v Sloveniji in mu dali glasovnico, s katero bi lahko glasoval. Žal je bil tam neuspešen in ne more razumeti, kako je lahko Dušan Vučko še vedno direktor Državne volilne komisije: »Ob takšnih malverzacijah, četudi so nenamerne napake, bi moral direktor sprejeti objektivno odgovornost za šlampasto delo in odstopiti. Tako bi naredili politiki v demokratični Avstraliji,« je dejal gospod Zvonko.
Zaslepljena Slovenija
»V Avstraliji je bilo nekoč okoli 40 do 50.000 Slovencev z volilno pravico, veliko jih je pomrlo, nekateri mladi niso vzeli državljanstva, številni so glasovali za Janšo, nekateri niso hoteli niti glasovati, potem ko so dobili bianko glasovnice, saj bi jih na DVK v Sloveniji lahko priredili po svoje,« pravi gospod Zvonko, ki je bil lani v Sloveniji prvič po koroni. V Avstraliji je bila karantena veliko strožja kot v Sloveniji, pravi Zvonko, kazni pa veliko višje. »Kršitelje je policija v Avstraliji lahko tudi pretepla in jim naložila visoke denarne kazni, pa ni nikomur prišlo na misel, da bi protestiral,« je dejal Zvonko in nejevoljno spomnil na kolesarske proteste v Sloveniji med epidemijo covida-19. Pravi še, da se je večina Avstralcev skoraj brez izjeme cepila proti covidu-19. »V Sloveniji pa so kolesarji protestirali proti Janševi vladi, ki je ljudem hotela dobro, da ne bi pomrli! Nerazumljivo je, da so Janševo vlado zmerjali, da je fašistična, ko pa je v resnici toliko dobrega naredila za ljudi in jim dala vse mogoče podpore. Takšnih podpor v Avstraliji ni bilo! Janeza Janšo bi morali častiti kot Rudolfa Maistra, ker je dobesedno naredil Slovenijo,« je poudaril gospod Zvonko Bezjak, ki je razočaran nad tistimi ljudmi v Sloveniji, ki so tako zaslepljeni, da tiščijo nazaj v komunizem, ves svet pa ima demokracijo: »To me žalosti!«
Avtor: Lucija Kavčič
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
