S spletno komentatorko Zalo Klopčič smo se pogovarjali o nedavnih poskusih cenzuriranja njenih vsebin in o škodljivih kulturnih trendih levičarske politike. Govorili smo tudi o odnosu mladih do normalizacije vsebin LGBT+ in o drugih zanimivih temah.
Slovenski javnosti ste postali znani predvsem kot ena od voditeljic podcasta Na tekočem, ta čas pa objavljate svoje prispevke na svojem kanalu YouTube in ste dejavni na družbenih omrežjih. Nam lahko za začetek poveste kaj več o temah, ki jih obravnavate, in o odzivu na svoje prispevke?
Teme, ki jih obravnavam, so v večini povezane s politiko, čeprav imam v prihodnosti namen, da se osredotočim tudi na bolj družbene tematike. Nimam vnaprejšnjega načrta, ampak spremljam aktualne zadeve in se sproti odločam, kaj je vredno komentirati in česa ne. Večje škandale, kot je bila na primer afera na Gimnaziji Šentvid in serija LGBT Prvič na RTV sta se mi zdeli precej udarni temi, zato sem o tem naredila video za YT. Če pa se dogajajo kakšne manj udarne stvari, naredim video za druga družabna omrežja, kot sta TikTok in Instagram. Celoten kanal YT in vsi moji videi nastajajo precej spontano, nimam načrta, kdaj se na kaj odzovem in to se mi zdi moja glavna prednost, saj vse izpade zelo pristno. Tudi odziv na moje vsebine je odličen in ta čas številke eksponentno rastejo, dobivam ogromno sledilcev na socialnih omrežjih, ljudje me ustavljajo in mi čestitajo za pogum, me podprejo in to je tudi razlog, da delam vse skupaj z veseljem. Vsakič, ko objavim kakšen nov video, dobim ogromno sporočil, v katerih me vrstniki podpirajo in še dopolnjujejo moje misli. In prav to me žene naprej, ker vidim, da se ljudje prebujajo. Sama sem svoja iniciativa, imam pa ob sebi čudovite ljudi, ki me podpirajo in mi pomagajo.
Nedavno je bil eden vaših prispevkov na spletu cenzuriran. Nam lahko poveste kaj več o tem? Za kakšen prispevek je šlo in kaj naj bi bil razlog za cenzuro?
To se je zdaj zgodilo že večkrat, tako da niti ne vem točno, o katerem govorite. Na svojem kanalu YT sem pred dobrim mesecem objavila video o aferi na Gimnaziji Šentvid, kjer sta Milan Brglez in Erik Valenčič mladoletnim predavala o tem, kako bodo vse desne stranke pogubile Evropo. Spletno povezavo do videoposnetka sem objavila na FB in kot po navadi se je zelo hitro razširila in prišla v eni uri do 200 všečkov. Ko pa sem čez nekaj časa osvežila stran, je objava skočila na tri všečke. Potem se ni več širila in je ostala na približno 10 všečkih.
Kdo pravzaprav stoji za tovrstno cenzuro in za prizadevanjem, da se določena vsebina prikrije javnosti?
Po raziskovanju sem ugotovila, da za cenzuro na slovenskem FB stoji portal Oštro, ki ga vodi Anuška Delić, in da nisem edina, ki jo FB omejuje; prejela sem namreč na desetine sporočil, kako se ljudem dogaja enako, ko delijo moje vsebine ali če delijo desne ideje na splošno. Potem sem tri tedne za tem objavila nov video, s katerim sem reagirala na slovensko serijo oddaj LGBT Prvič, ki jo predvajajo na javni RTV. Za sam posnetek sem uporabila odseke iz ene od epizod, kot to počnejo tudi drugi mnenjski voditelji in komentatorji, in to me je stalo celotnega videoposnetka, saj so mi pet dni po objavi video izbrisali z YT zaradi kršitve avtorskih pravic. Takoj sem se odzvala z novim videom, ta je bil zelo gledan, v njem pa sem skritizirala RTV. Ne zdi se mi pravično, da ne smem niti komentirati oddaj, ki jih dobesedno sofinanciram. Niti ni naključje, da so se odločili izbrisati ravno moj video, druge, ki pa počnejo isto kot jaz, le da se strinjajo z norostmi, ki jih v svoji propagandi širi RTV, pa pustijo pri miru. Da ne govorim o tem, da je bil video o seriji Prvič prav takoj cenzuriran na FB in da je portal Oštro o meni spisal celo članek in izdal sklep, da širim neresnice.
Kako pa komentirate vse pogostejše promoviranje in normaliziranje agende LGBT+ v osrednjih medijih in predvsem na javni televiziji, ki jo vsi plačujemo?
Kot sem že prej omenila, se mi zdi zločinsko, da tako očitno levičarsko propagando predvajajo na javni RTV in snemajo take oddaje za naš denar. Sprašujem se, kakšni ljudje so to, da dobesedno spodbujajo otroke k temu, da si spreminjajo spol in gredo na hormonsko terapijo v procesu tranzicije. Moje mnenje je, da takšni ljudje ne bi smeli biti zaposleni v šolstvu in zdravstvu in ne bi smeli imeti dostopa do platform, prek katerih se širi ta norost LGBT. Jasno je tudi, kaj si normalni ljudje mislijo o vsem skupaj. Avtorica serije Prvič se je odzvala na moj video in me označila za homofobinjo, vendar ni požela strinjanja, kot si je najbrž želela. Prav nasprotno, velika večina je podprla mene in se strinjala, da vsebine, kot so homoseksualni spolni odnosi in »drag šovi« ne spadajo na javno televizijo, sploh pa ne za mladoletnike. Je pa zelo očitno, da na RTV močno vsiljujejo marksistične ideje in ljudje to začenjajo prepoznavati, kar se vidi tudi v množičnem odjavljanju RTV-prispevka.
V preteklosti ste govorili tudi o vsiljevanju ideologije LGBT+ v šolstvu. Gre za primere tako v osnovnih kot srednjih šolah in po nekaterih podatkih celo v vrtcih. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Ko sem se dobila z dijaki z Gimnazije Šentvid, so mi ti povedali, da so si pod obvezno vsebino morali ogledati film v Kinodvoru, ki je prikazoval dve Mehičanki (lezbijki seveda), ki sta nezakonito vstopili v ZDA. Film je vključeval homoseksualne spolne odnose. Potem vam lahko povem iz prve roke, da sem se morala pri francoščini v srednji šoli učiti o »modernih družinah«, kjer sta dve mami/dva očeta itd. Imamo društvo Legebitra, ki izdeluje knjižice za otroke oz. priročnike za učitelje, ki učijo otroke v osnovni šoli. V osnovni šoli, ja, prav ste prebrali. Pogovarjam se tudi s svojimi vrstniki in mladi mi pišejo na socialna omrežja, da je na njihovih šolah vse več propagande LGBT, imajo dvospolna stranišča in vse več učencev ima diagnozo LGBT. Ne identificirajo se s svojim biološkim spolom, če prevedem. Najhuje pa je, da ljudje, učitelji, profesorji, ki bi morali biti za mlade avtoritete, sploh ne reagirajo na vse skupaj, ampak samo sledijo smernicam, ki jih pač narekuje ta levičarski lobi. Iskreno mi postane kar slabo, ko pomislim, kaj bo z mladimi, ki se odločijo za t. i. spolno tranzicijo. Osebno poznam mladoletnico, ki jemlje hormonske tablete z moškimi spolnimi hormoni. Mislite, da ji je kdo povedal, kakšne poškodbe bodo te tablete povzročile njenemu telesu? Ji je kdo povedal, da take tablete niso namenjene spremembi spola, ampak zdravljenju spolne disfunkcije moških? Močno dvomim.
Nam lahko zaupate, v kolikšni meri so mladi dovzetni za propagando LGBT+? Kako na to gleda vaša generacija?
Mladi mi vse pogosteje poročajo o stanju na njihovih šolah, govorim o srednjih šolah in ne fakultetah. Ravno prejšnji teden se mi je oglasila sledilka in mi potožila, da ji je neprijetno hoditi na dvospolna stranišča. Oglašajo se mladi, ki imajo vse več »ne binarnih« sošolcev, ki se jim morajo potem vsi prilagajati in jih klicati po novih imenih in zaiimkih. In učitelji morajo sodelovati! Vendar se mi vseeno zdi, da še vedno prevladuje zdrava pamet, razum in da gre mladim celo malo na živce vsa ta drama okoli spolov. Prepoznavajo namreč, da gre za zunanji vpliv in višji (pokvarjen) cilj, saj smo tudi mi, ki nasprotujemo vsemu temu, vse močnejši.
Levičarji se radi predstavljajo, kot da so nekaj »modernega«, kot da so mladi bolj dovzetni za njihove ideje. Če se nadoveževa na zgornje vprašanje, kakšno je realno stanje med mladimi? Koliko so po drugi strani dovzetni za desnico?
Menim, da se počasi ta manija LGBT umirja, saj je tudi v tujini ogromno vplivnežev, ki močno nasprotujejo temu. Problem je, da se v Sloveniji to dobesedno vsiljuje in reklamira z oddajami na RTV, s paradami ponosa, z junijskimi dogodki Pride itd. in tako mladi, ki ne izstopajo toliko, kot bi morda želeli, najdejo pozornost v skupnosti LGBT, ki je privlačna, saj potem mladi nekam spadajo. Ljudje smo socialna bitja in vsi težimo k pripadnosti, odobravanju. V skupnosti LGBT pa svoj prostor najdejo tudi narcisoidni posamezniki, ki tako pač dobijo dolgo iskano in želeno pozornost. Tipičen primer je prav Leonardo iz serije Prvič, ki vidno uživa v pozornosti, ki je je deležen med snemanjem, njegove grimase in govorica telesa nam jasno povedo, da fant pač ni bil zadovoljen v svoji koži, zato se je odločil, da bo ženska in postal »drag queen«. Na splošno pa je tako: mladi iz mestnih središč se bolj nagibajo v levo, mladi s podeželja in z obrobja mest pa so bolj konservativni, saj ima v njihovem odraščanju tudi večji vpliv cerkev. Kakšno je realno stanje, je težko reči, ker so tisti, ki so bolj levi, po navadi precej glasnejši.
Zaradi tega, ker se javno izpostavljate in dvigujete glas proti liberalno-levičarskim trendom, so vas kritizirali nekateri osrednji mediji. Kakšen je vaš odziv na njihove kritike?
Iskreno nekih kritik razen portala Oštro in RTV sploh nisem zaznala, ker niti ne spremljam toliko odzivov na moje vsebine, bolj se posvečam drugim novicam. Pri portalu Oštro se mi zdi vedno komično, da vztrajajo, da so neodvisni in nepristranski, vendar so vselej na njihovi spletni strani članki o SDS, tako da me njihova kritika niti ne gane. Pri članku Prvič diskriminirani o mojem videu na serijo Prvič pa me je presenetilo, kako hitro so zbrali okoli dvajset citatov slovenskih kvazivplivnežev, ki so vsi skritizirali moj video in ga označili za sovražnega in homofobneg. Moj odziv je nevtralen oziroma ga sploh ni, pozornost posvečam samo ljudem/medijem, katerih mnenje ima neko težo, verodostojnost, in to RTV in Oštro zagotovo nista, tako da me njihovi poskusi diskreditacije ne ganejo.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost in ali bi radi še kaj sporočili našim bralcem?
Moja prioriteta je zdaj faks, saj me strast za politični aktivizem iskreno precej omejuje pri študiju farmacije. Junija so tudi evropske volitve in v Slovenski demokratski mladini smo evidentirali odlično kandidatko Zalo Tomašič, ki ima ogromno izkušenj in znanja. Soglasno smo se odločili, da jo podpremo in ji pomagamo na tej zahtevni poti, tako da se v bistvu zelo veselim kampanje. Seveda imam namen ostati aktivna na družabnih omrežjih in delati še več videovsebin, vendar moram res ostati osredotočena tudi na študij in zasebno življenje, ker opažam, da ni tako lahko postaviti trdnih meja med vsemi aktivnostmi, s katerimi se ukvarjam. Vedno pa mi je v veselje delati v dobro države in Slovencev. Rada bi mladim pokazala, da ljubezen do domovine in Slovencev ni stvar, ki bi jo morali skrivati samo zato, ker v trenutni družbeni klimi to ni zaželeno. To ljubezen je treba izkazovati, graditi na glas, javno, v vsakem dnevu in dejanju.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
