Še pred volitvami je Robert Golob na soočenjih in poulični druščini obljubil, da bo ukinil medije, ki so »sovražni«, pri čemer je mislil predvsem na Nova24TV in revijo Demokracija. Naključje je hotelo, da te grožnje prihajajo 70 let po tistem, ko je takratna komunistična oblast ukinila oziroma preprečila izhajanje prvega povojnega katoliškega glasila Oznanilo.
Objavljamo strnjeno besedilo, kako je komunistična partija leta 1952 ukinila Oznanilo. Pozornost velja nameniti besednjaku Kidriča, Kraigherja in Kardelja, ki je tak kot danes jezik nevladnih organizacij in nove vladne koalicije.
Niso dovolili založništva
Majski dnevi leta 1945 so bili za slovensko Katoliško cerkev zelo stresni, saj je bila izgnana iz javnega življenja. Slovenski katoliški prostor je bil brez svojega medija. Tako so se jeseni 1945 sporazumeli, da bo že zasnovano revijo Sejavec skušala čim prej izdati obnovljena Mohorjeva družba, kot zasilni verskooznanjevalni pripomoček pa naj bi škofijski ordinariat začel izdajati skromen tednik na štirih straneh Oznanilo. Sprva so nameravali zanj ustanoviti posebno založništvo, vendar je Boris Kidrič takrat zahteval, naj bo izdajatelj škofijski ordinariat, kar so kasneje komunisti izkoristili kot dokaz proti Katoliški cerkvi.
Uredništvo je prevzel univerzitetni docent dr. Vilko Fajdiga, prva poskusna številka je izšla 1. novembra 1945, kasneje so izšle še tri, nadaljnje tiskanje pa je grafični oddelek ministrstva za industrijo in rudarstvo ustavil z obrazložitvijo, da varčujejo s papirjem. Nato je Oznanilo s posredovanjem F. S. Finžgarja znova izšlo 17. februarja 1946. List je izhajal vsak teden, saj je bil mišljen kot tednik z nedeljskim verskim branjem. Prvih šest številk je bilo tiskanih na osmih straneh, sedma pa celo na 16 in je dosegla tudi največjo naklado, 70 tisoč izvodov. Kasneje je bila zaradi »pomanjkanja papirja« naklada le še deset tisoč izvodov.
Oznanilo je moralo životariti
Papirni pritiski na Oznanilo so se nadaljevali vsa leta izhajanja. Leta 1950 je Oznanilo z direktivo oblasti postalo štirinajstdnevnik. Tako je list bolj ali manj životaril do leta 1952, ko so bili prekinjeni diplomatski stiki z Vatikanom, kar je vplivalo tudi na verski tisk v Sloveniji. Na naslov škofijskega ordinariata in predsedstva LRS so začele prihajati obtožbe, v precepu se je znašlo tudi uredništvo lista Oznanilo, in to samo zaradi tega, ker je bil izdajatelj ordinariat. Oznanilo je bilo torej primerna tarča proticerkvene politike, zato je grozilo, da slovenski verniki spet ostanejo brez publikacije. Tega pa si ni nihče želel. Zato je takratna oblast ponudila izdajanje novega glasila goriškemu apostolskemu administratorju in članu Ciril-metodijskega društva dr. Mihaelu Torošu. 7. maja 1952 je prvič izšel verski štirinajstdnevnik Družina, kar je bilo za katoliško tradicijo dokaj nenavadno ime. To je povsem razumljivo, če vemo, da je bila »otrok« politike tistega časa in kot taka še dolgo ni dosegla kakovostne ravni Oznanila. Proticerkvena politika je dobila nov argument: eno množično versko glasilo je za Slovenijo dovolj. Listu Oznanilo se je torej bližal konec. Uredništvo je iz tiskarne dobilo namig, da bodo list kmalu ukinili po naročilu tedanje vlade. Tiskarni bi se tiskanje glasila sicer še naprej izplačalo, vendar ta ekonomski vidik ni mogel prevladati nad ideološkim, ki ga je spodbudilo takratno preganjanje Katoliške cerkve.
Izdajatelj Oznanila na bi bil štab sovražnega delovanja
Kmalu zatem je prišlo na naslov škofijskega ordinariata pismo tiskarne Slovenskega poročevalca: »Delovni kolektiv tiskarne je sklenil, da ne bo več tiskal vašega lista Oznanilo iz razloga, ker predstavlja škofijski ordinariat štab sovražnega, petokolonaškega delovanja italijansko-vatikanskega imperializma v Sloveniji. Škofijske okrožnice, prepojene z duhom mračnjaštva in sovraštva do naše družbene ureditve in našega socialističnega razvoja, s pozivi na ‘herojska dejanja’ v borbi proti našemu socialističnemu razvoju, zadržanje in izjave škofa Vovka in nekaterih ljubljanskih kanonikov v zvezi z imperialistično hajko združenih italijanskih fašistov proti našemu ozemlju, našim narodom in naši neodvisnosti, ko so Vovk in v dnevnem tisku že omenjeni kanoniki ter razni drugi vodilni predstavniki klera v Sloveniji odkrito stopili na pot narodne izdaje – po vsem tem resnično ne bi imeli nobene časti, če bi še nadalje tiskali Oznanilo, glasilo Ljubljanskega škofijskega ordinariata – glasilo italijanskega imperialističnega petokolonaškega centra v Ljubljani.«
Posredovati je skušal F. S. Finžgar in je pisal Borisu Kraigherju: »Velecenjeni gospod minister! Po Ljubljani se je raznesla novica od članov sindikata, da utegne tisk Oznanilu tiskarna odkloniti. Kaj je bilo vzrok? Za izdajanje tega lista je bilo nameravano, da se ustanovi posebno založništvo. Toda gospod predsednik Boris Kidrič je odločno zahteval: Izdajatelj lista naj bo ordinariat, da se s tem manifestira svoboda Cerkve v Jugoslaviji. Formalno je sedaj res tako zapisano, toda lista Oznanilo škof Vovk ne cenzurira, ne izdaja, ga ne zalaga in ne dirigira. Vsi, ki pri listu sodelujemo, smo zelo pozorni na dvoje: List naj tudi kot verski list izraža priznanje in pohvalo ljudski oblasti in njenim naporom. Zlasti naj zavzema Oznanilo vedno pravilno stališče v narodnih in narodno-obmejnih vprašanjih. Oznanilo je vse to storilo, kar je bilo za resne vernike velika pobuda za tem jasnejše spoznanje in priznanje dela ljudske oblasti. Lojalni in državi zvesti verniki bi Oznanilo zelo pogrešali. Ker ljudska oblast vsa leta Oznanilu niti enega članka ni odklonila, je to zagotovo dokaz poštene lojalnosti uredništva in sotrudnikov.«
Kraigher besede obrnil v prid oblasti
Medtem je izšla že tretja številka Družine, prevzela jo je tiskarna Slovenskega poročevalca, uredništvo lista Oznanilo si je še naprej prizadevalo najti novo tiskarno in nadaljevati delo, obrnili so se na tiskarno Toneta Tomšiča … A pismo ni bilo nikoli odposlano, ker je medtem prispel Kraigherjev odgovor Finžgarju: »Velecenjeni gospod akademik! Ni važno, ali škof Vovk list cenzurira, izdaja, zalaga in dirigira ali ne. Pri zahtevi tovariša predsednika Borisa Kidriča ‘Izdajatelj lista naj bo ordinariat’, ni šlo samo za manifestacijo verske svobode v Jugoslaviji. Šlo je za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne. Čim to ni več tako, pa ne moremo več sprejemati naše kakršnekoli iniciative v tiskarni v zaščito cerkvenega lista, ki v Ljubljani, če se ne opredeli proti ordinariatu, danes mora naleteti na nesimpatičen sprejem pri naši javnosti. Prepričan sem, da tiskarna pri svoji odločitvi ni imela niti najmanjšega namena žaliti sodelavce lista, toda tu gre za načelnejše stvari. Sami izjavljate, da ni nihče vsa leta Oznanila niti enega članka odklonil. To je dokaz, da pri nas ni cenzure, da je svoboda tiska, tudi verskega tiska. Če pa to svobodo škofijski ordinariat izkorišča za to, da skuša škofijske okrožnice in cerkvene obrede spreminjati v demonstracije proti socializmu, potem je ogorčenje naše javnosti razumljivo. Zato Vam moram sporočiti, da niti jaz niti verjetno katerikoli drugi predstavnik naše vlade ne more v tem slučaju ničesar napraviti, dokler škofijski ordinariat ne stori potrebnih ukrepov, s katerimi bi mogel pomiriti ogorčenje naše javnosti. Dokler s te strani ne bodo odločno demantirane klevete o preganjanju cerkve itd., dokler ordinariat ne bo storil potrebnih korakov, da dokaže trden namen lojalno priznavati novi družbeni red pri nas in mu prilagoditi delovanje cerkve, s čimer bi mogel pomiriti ogorčenje javnosti, si ne morem predstavljati zastopnika ljudske oblasti, ki bi mogel kakorkoli zaščititi izdajanje verskega tiska in s tem Oznanila.«
To je bil tudi konec verskega lista Oznanilo. Preživela sta le katoliška revija Nova pot in novoustanovljeni verski list za Goriško Družina. Slednji je kasneje postal glavno in uradno glasilo slovenske Rimskokatoliške cerkve. To se je zgodilo šele leta 1964, ko je vodstvo Cerkve na Primorskem prevzel škof Janez Jenko in izročil list Družina v last vseh treh slovenskih škofij.
Avtor: Lea Kalc Furlanič
Tekst je bil prvič objavljen v Demokraciji
