Levica izključuje, desnica združuje

Tako je bilo tudi pred parlamentarnimi volitvami pred štirimi leti: stranke na desnici so bile vključevalne in povezovalne, stranke na levici pa so se zaklinjale, s kom vse nikakor ne bodo sodelovale. Vmes je dve od slednjih srečala pamet, vstopili sta v vladno koalicijo in rezultati so na dlani.

Stranke združbe KUL – LMŠ, SD, Levica in SAB – trmasto vztrajajo pri svoji izključevalni politiki, pridružilo pa se jim je tudi novoustanovljeno Gibanje Svoboda na čelu z Robertom Golobom. Ne, zatrjujejo, po volitvah v nobenem primeru ne bodo sodelovali s strankami, ki danes tvorijo vladno koalicijo. V resnici predvsem nočejo sodelovati s predsednikom SDS Janezom Janšo, aktualnim predsednikom vlade, in to razglašajo kot svojo največjo komparativno prednost. To pa je postalo že precej dolgočasno in včasih tudi nekoliko komično.

Dominika Švarc Pipan, podpredsednica SD, je recimo čutila potrebo, da politiko izključevanja svoje stranke izrazi zelo demonstrativno: ko ji je Janez Janša ob neki priložnosti ponudil roko, je ni sprejela, ni se želela rokovati z njim. Morda so ji nekateri za to potezo, ki je bila verjetno načrtovana, ploskali, a v resnici ni zelo pomembna, je pa malo žalostna. Kam smo prišli oziroma kam lahko pridemo s takšnim prepotentnim populizmom? To, da političnega tekmeca jemlješ kot sovražnika, ne more predstavljati pozitivnega razvoja družbe. In komičnost nerokovanja Švarc Pipanove s premierjem Janšo je ravno v tem: domnevna progresivka je v resnici delovala nazadnjaško v slabem pomenu te besede.

Česa smo se naučili? Osvežimo spomin

Pred štirimi leti so levičarske stranke kar tekmovale med samo, katera bo bolj glasno in sočno razglasila svojo izključevalno politiko. In kako je bilo? Na volitvah 3. junija 2018 je močno zmagala SDS (24,92 odstotka glasov), v državni zbor so se uvrstile še LMŠ (12,6 odstotka), SD (9,93 odstotka), SMC (9,75 odstotka), Levica (9,33 odstotka), NSi (7,16 odstotka), SAB (5,11 odstotka), DeSUS (4,93 odstotka) in SNS (4,17 odstotka). SDS ni uspelo sestaviti vladne koalicije, sestavil jo je Marjan Šarec z LMŠ (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS s »pridruženo« Levico), ki pa je že 29. januarja 2020 odstopil in pričakoval izredne volitve. Do teh ni prišlo, saj se je zmagovalki volitev SDS za sodelovanje uspelo dogovoriti poleg z NSi tudi s strankama SMC (danes Konkretno) in DeSUS. Nova vlada je prisegla 13. marca 2020, prav v času, ko se je v Sloveniji začela kriza novega koronavirusa, in takoj zavihala rokave. Poleg tega je treba omeniti, da je vsem strankam v opoziciji ponujala sodelovanje pri sprejemanju pomembnih odločitev za prihodnost Slovenije, podobno Partnerstvu za razvoj iz mandata 2004–2008.

Kot je v enem od predvolilnih soočenj Slovensko demokratsko stranko opisal njen poslanec Franc Breznik: »SDS nikoli ni izločevala, ne vidi sovražnikov v nobeni politični opciji, ampak vidi politično konkurenco in ne nazadnje morebitne partnerje pri sestavljanju naslednjih vlad. To je stranka, ki je vedno v koalicijo povabila vse stranke in je tudi s tistimi, ki so bili v opoziciji, iskala partnerstva za razvoj države. Ne nazadnje je ravno zaradi tega postajala vse večja, pridobivala je tudi številne člane in članice iz socialdemokratske ali pa leve opcije.«

Rezultati vključevanja? Izjemni!

Po dobrih dveh letih aktualne vlade lahko ugotovimo, da je prav sprememba stališča dveh strank – iz izključevalnega v povezovalnega – omogočila rezultate, ki jih danes žanjemo prav vsi. V strankah Konkretno in DeSUS so doumeli, da je izključevanje popolnoma neproduktivno, sodelovanje pa Slovenijo pelje naprej. (Stranka DeSUS je sicer iz vladne koalicije pozneje izstopila, a so njeni poslanci še naprej podpirali vlado.) In čeprav je nova vladna koalicija ogromno časa in energije posvetila zajezitvi epidemije covida-19, ji je hkrati s premišljenimi ukrepi uspelo krivuljo spet obrniti navzgor. Tako že nekaj časa poročamo o izjemnih gospodarskih rezultatih (gospodarska rast, rekordno nizka brezposelnost oziroma visoka zaposlenost, višje plače, po vsej državi se gradi in ustvarja itd.). »Hodeč po tej poti bomo do leta 2030 med 15 najbolj razvitimi državami na svetu in nad evropskim povprečjem po standardu,« je v intervjuju za Siol dejal premier Janša, ki je – ne pozabimo – kot odločen in aktiven voditelj Slovenijo tudi znova postavil na mednarodni zemljevid.

Javnomnenjske ankete: odločilni bodo manjši igralci

A kljub vsemu temu se izključevalna agenda na levici ponavlja. Opozicijska združba KUL s pridruženim Gibanjem Svoboda trmasto vztraja pri njej, kar je ob vseh teh rezultatih dejansko težko razumeti. V Gibanju Svoboda so za podpredsednico stranke izbrali celo Urško Klakočar Zupančič, ki je še kot sodnica na družbenih omrežjih trdila, da je predsednik vlade Janez Janša diktator. Robert Golob, predsednik tega gibanja, se od njenih izjav ni distanciral, nasprotno, širi jih dalje. In čeprav zatrjuje, da bo povezovalen, že v osnovi izključuje polovico volilnega telesa, česar seveda ne moremo označiti za politično modrost oziroma perspektivo Slovenije, nasprotno.

Gibanje Svoboda po zadnjih javnomnenjskih anketah visoko kotira, z največjo vladajočo stranko SDS si izmenjuje prvo in drugo mesto. Toda javnomnenjske ankete tudi kažejo, da bo na sestavo prihodnje slovenske vlade odločilno vplival volilni izid manjših strank oziroma list. In to v dveh smislih: katere se bodo uvrstile v državni zbor in katere ne ter koliko poslancev bodo stranke, ki se bodo uvrstile v DZ, imele oziroma kako močne bodo. Za Slovenijo bi bilo najbolje, če bi kakšna od izključevalnih strank ostala pred vrati parlamenta (kar nekatere ankete napovedujejo za LMŠ in SAB), v DZ pa bi se uvrstila kakšna vključevalna stranka več. Denimo zavezništvo Povežimo Slovenijo (PoS), ki ga sestavljajo SLS Marjana Podobnika, Zeleni Slovenije Andreja Čuša, NLS Franca Kanglerja, Nova socialdemokracija Andreja Magajne in Konkretno Zdravka Počivalška. Ali pa Naša dežela Aleksandre Pivec. Obe omenjeni stranki sta povezovalni in nimata izključevalnih popadkov.

Sklenimo s tehtno mislijo Janeza Janše: »Sodelovanje je potrebno zato, ker smo različni. Tisti, ki lahko sodelujejo samo z enako mislečimi, ne potrebujejo demokracije oziroma več strank. Lahko imajo samo eno, tako kot pred letom 1990.«

Avtor: Janja Strah

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija

Zadnje novice