Množične migracije so skoraj vedno in skoraj povsod predvsem posledica liberalne in leve politike. Tako je bilo na Švedskem, v Veliki Britaniji, v Španiji in v Nemčiji. Tudi slovenski levičarji podpirajo množične migracije, s tem pa služijo globalističnim interesom.
Pred dobrimi petdesetimi leti je imel konservativni poslanec britanskega parlamenta Enoch Powell v Birminghamu govor, v katerem je posvaril Britance, da bodo, če se ne bodo zoperstavili vse pogostejšim migracijam iz nekdanjih kolonij in od drugod, po britanskih ulicah tekle reke krvi. Pisalo se je leto 1968, ki je hkrati tudi pomemben mejnik znotraj levih ideoloških tokov, saj velja to leto množičnih protestov nekako za obdobje rojstva nove levice, katere korenine pa segajo v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil v nemškem Frankfurtu na tamkajšnji univerzi Inštitut za družbene vede, bolj znan kot Frankfurtska šola. Tako je bil rojen kulturni marksizem. Nova levica, ki se pojavi pod vplivom mislecev Frankfurtske šole v šestdesetih letih, se je začela odmikati od klasičnega boja za delavca k boju za pravice manjšin. Čeprav se leve politične stranke danes še vedno delajo, da delajo za interese delavstva, kar lahko na primer opazimo pri britanskih laburistih ali pa pri »domači« Levici, sledijo predvsem načelom nove levice, ki zamenjajo boj za delavca z bojem za priseljence in različne domnevno zatirane segmente družbe.
Uvažanje novih volivcev
Levičarji, ki naj bi se v prvi vrsti včasih bojevali proti »buržujskemu« kapitalizmu, so sklenili neko vrsto brezbožnega zavezništva s svojim domnevnim sovražnikom, mednarodnim liberalnim velekapitalom in korporacijami, ki ga držijo v rokah. Kakšna je njihova skupna točka, se sprašujete? Tako levičarji kot neoliberalci zanikajo kakršenkoli pomen etnokulturne, rasne in nacionalne dediščine. Nacionalna zavest predstavlja le prepreko do ustvarjanja globalne družbe državljanov sveta brez korenin. Svet združenega človeštva brez meja in držav je bil končni cilj komunizma, danes pa se uresničuje s pomočjo manipulacij liberalnih mednarodnih elit. Pri tem igrajo veliko vlogo množične migracije, ki jih podpirajo in izvajajo liberalne in leve stranke. Množične migracije koristijo tako levičarjem kot tudi kapitalističnim liberalcem, ki vidijo povsod le zaslužek. Levičarji vidijo v množicah iz tretjega sveta morebitne nove volivce, podpornike in pa predvsem zaveznike proti nacionalnim in desnim političnim silam. Hkrati pa jih podpirajo tudi zaradi demografskih razlogov; več tujcev z višjo rodnostjo pomeni sčasoma manj domačega prebivalstva in s tem manj potencialnih glasov za desnico. Velike korporacije pa seveda podpirajo množične migracije, saj te predstavljajo poceni delovno silo, s katero lahko izsiljujejo domačega delavca. Tako levica podpira ravno tisto, kar ima najhujši učinek na delavski razred, ki je tudi prva žrtev množičnih migracij. Seveda obstajajo tudi nekatere izjeme. Trenutna britanska »konservativna« vlada tako nadalje uvaža kljub brexitu trume migrantov, medtem ko so se danski socialni demokrati migracijam postavili po robu.
Reforme migracijske politike
Danes morda še ne tečejo reke krvi, vsekakor pa po terorističnih napadih, zločinih in posilstvih govorimo vsaj o potokih krvi, ki jih je sprožila migrantska politika, pred katero je svaril Enoch Powell. Čeprav so se migracije v Zahodno Evropo začele že v času njegove politične kariere, je bil eden večjih mejnikov za Združeno kraljestvo preobrat v migrantski politiki, ki ga je sprožil takratni premier Tony Blair iz vrst laburistov konec devetdesetih let in v začetku novega tisočletja. Njegove reforme so temeljile na pristopu, naklonjenemu migrantom, ki so prihajali kot delavci in študenti. Vključevale pa so strožje »antidiskriminacijske« zakone, večji poudarek na človekovih pravicah, tako imenovane nadzorovane migracije«, kot tudi podporo ekonomskim migracijam. Podobne reforme in stališča do migracij so sprejele na prelomu tisočletja, če ne že v desetletjih po drugi svetovni vojni, tudi marsikatere druge države, danes pa jih sodobni levičarji in liberalci stopnjujejo.
Osrednji podporniki migracij
Kljub omenjenim izjemam so levičarji, socialni demokrati in moderni liberalci vedno na čelu reform, ki povzročajo stopnjevanje migracij v Evropo. Njihova glavna trditev je, da starajoča se Evropa potrebuje »novo kri« in da je pritok migrantov potreben za ohranjanje gospodarstva. Tako upravičujejo uničevanje več tisočletne evropske kulture in biološki razkroj njenih starodavnih ljudstev. Španski predsednik levosredinske vlade iz vrst socialistov je tako leta 2018 odprl vrata Španije množičnim migracijam, češ da država potrebuje ravno »novo kri«. Takratni zunanji minister Španije Joseph Borrell, ki je danes visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko, je to odločitev utemeljeval ravno na tem argumentu, da torej starajoče se prebivalstvo Evrope potrebuje novo kri glede na demografske trende, saj Evropejci nimajo dovolj otrok. Podobno tudi v Nemčiji zdajšnja levičarsko-zeleno-liberalna »semaforna« koalicija s socialdemokratom Olafom Scholzem na čelu nadaljuje migrantsko politiko Angele Merkel, ki je leta 2015 vabila trume mladih moških v Nemčijo, češ da gre za nove inženirje, zdravnike in verjetno tudi nekaj raketnih znanstvenikov. V koalicijski pogodbi se je nova vlada zavezala k preoblikovanju migracijske in integracijske politike, ki naj bi ustrezala »migracijski državi«. Hkrati so obljubljali, da bodo omogočili več sredstev za redne migracije in olajšali migrantom pridobitev državljanstev kot tudi združevanje migrantskih družin. Tudi čez lužo je podobna situacija, saj so demokrati glavni zagovorniki manjšin, čeprav niti mnogi »neokonservativci« in republikanci ne zaostajajo preveč za njimi. Tako prvi in slednji so ostro nasprotovali Trumpovim reformam, ki bi omejile množične migracije. Ob začetku predsedovanja Joeja Bidna pa so se ZDA takoj začele soočati z migrantsko krizo na južni meji.
Kako so levičarji uničili Švedsko
Morda bi lahko omenili tudi Švedsko, ki je tovrstne reforme in politiko odprtih mej sprejela že leta 1975 in odprla svoje meje migrantom tretjega sveta. V nasprotju z Veliko Britanijo ali Francijo Švedska ni imela velikih kolonij, da bi tovrstno politiko začela izvajati zaradi nekakšne »dolžnosti« do teh nekdanjih kolonij, kot se je to zgodilo v primeru drugih dveh omenjenih držav. So pa tudi na Švedskem vrata množičnim migracijam odprli levičarji. Potem ko so se začele na Švedskem v javni razpravi pojavljati ideje o ustvarjanju multikulturne družbe, so maja 1975 v času in na pobudo takratne socialdemokratske vlade, ki jo je vodil Olof Palme, enoglasno izglasovali novo migrantsko in manjšinsko politiko, ki je zavračala prejšnjo politiko asimilacije in etnokulturne homogenosti, njen cilj pa je bil ustvariti multikulturno družbo. Če je bilo še leta 1900 na Švedskem le 0,7 odstotka prebivalstva rojenega v tujini, je to število v dobrih sto letih do leta 2010 naraslo na 14,3 odstotka prebivalcev, od tega pa jih je 64,6 odstotka rojenih zunaj EU. To se odraža tudi v naraščanju kriminala in posilstev, medtem ko so predmestja Stockholma ali mesta, kot je Malmö, postala bolj podobna kakšnim greznicam tretjega sveta. Levičarji tako s svojo politiko odprtih mej izvajajo posredno demografsko zamenjavo avtohtonega prebivalstva in tihi etnocid.
Bodo levičarji uničili tudi Slovenijo?
Tanja Fajon je v času stopnjevanja migrantske krize leta 2016 v svojem nagovoru drugim evropskim poslancem izjavila, da mora biti skupni cilj Evropske unije »uspešna vključitev migrantov v države EU«. Ne varovanje zunanjih meja, temveč integracija migrantov, ki bodo postopoma zamenjali avtohtono prebivalstvo stare celine. Spomnimo, voditeljica Socialnih demokratov je kot evropska poslanka zagreto podpirala tudi ukinitev vizumov za kosovske Albance oziroma tako imenovane Kosovarje. Komu bi to najbolj koristilo? Malemu človeku in delavcu ali tistim, ki si želijo poceni delovne sile? Slovenci, ki se zadnje čase soočajo z vse večjim priseljevanjem tudi s Kosova, še predobro poznajo odgovor. Socialni demokrati pa seveda niso edini zagovorniki migrantov, enako velja za njihove tovariše iz stranke Levica. V svojem programu za državnozborske volitve, ki so pred vrati, so zapisali, da bodo ob morebitni zmagi na volitvah nemudoma odstranili žičnato ograjo z južne meje in izvajali politiko dodeljevanja azila vsem, ki naj bi bili potrebni zaščite »brez izživljanja, mučenja ali nelegalnega vračanja migrantov čez mejo«. Po njihovem mnenju naj bi Slovenija in Hrvaška ta čas izvajali »represivno migrantsko politiko«. Novembra 2020 je sicer leva opozicija preprečila zdajšnji vladi predlog za aktivacijo člena, ki bi vojski na meji dodeljeval dodatna pooblastila in s tem tudi učinkovitejše varovanje meje pred nezakonitimi migracijami. Leve in liberalne stranke skoraj vedno delujejo kot neke vrste peta kolona globalistov, ki z njihovo pomočjo rušijo suverenost posameznih evropskih narodov. Čeprav so morda včasih pri tem bolj zadržane, pa tudi liberalne in levosredinske stranke delijo podobno stališče do migracij.
V službi globalizma
Leve in liberalno usmerjene stranke so glavne podpornice množičnih migracij z nekaj svetlimi izjemami ne glede na to, o kateri državi govorimo. Uvažanje novih volivcev, poceni delovna sila in globalni svet pod nadzorom mednarodne plutokracije, so resnični razlogi za njihovo politiko, ki nikakor ne koristi Evropi in Evropejcem. Zaradi tega, ker se vse več ljudi začenja tega zavedati, hkrati stopnjujejo pregon »sovražnega govora« in predlagajo ali sprejemajo zakone, na katere bi bili ponosni tudi boljševiki. Čeprav vedno trdijo, da delajo za blaginjo malega človeka, so pravzaprav v službi globalizma. Množične migracije pa so eno glavnih sredstev, s katerim si želijo v prihodnosti zagotoviti premoč, saj se jim zaradi demografskih sprememb nihče ne bo postavil po robu … če migranti seveda ne začnejo prevzemati političnega prostora z islamističnimi strankami.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
