Koalicija sprtih v KUL in Gibanje Svoboda sta na neki način kot ISIS. Vnaprej, z brutalnimi podrobnostmi nam povedo, kako bodo vladali. A jim ljudje ne verjamejo na besedo. Zakaj bi kdorkoli volil skupino strank, ki napovedujejo višje davke, nižje plače, energetsko revščino, potrošniška odrekanja in dolgoročno prepoved lastninske pravice?
Le zato, ker so prepričani, da so vse skupaj le velike besede, zadaj pa se pripravljajo na štiri leta sredinske politike v prostem teku.
S svojim norostmi mislijo resno
Enako kot ne verjamemo bojevnikom Islamske države, da po zahodnem svetu koljejo nedolžne ženske in otroke le zato, ker sovražijo naš liberalni način življenja, in si morajo potem dežurni moralisti tipa Boštjan Videmšek izmišljevati, da gre za travmatizirane produkte zahodnega kolonializma, tako ne verjamemo skrajni levici, zbrani pod dežnikom Gibanja Svoboda, da bo res uničila naš življenjski standard.
V tednih predvolilnega soočanja so se njihove misli kljub manku programov povsem izkristalizirale. In kar smo slišali, zaledeni kri v žilah. Ne le za življenjski standard ljudi, ampak za obstanek načina življenja, kot ga poznamo. Kaj so nam povedali?
Ko je zadnjič v predvolilnem soočenju na portalu N1 koordinator Levice Luka Mesec izjavil, da se bodo zavzemali za omejitev plač v zasebnem sektorju, je to na prvi pogled zvenelo bizarno in zastrašujoče – gre vendarle za prve napovedi izpolnjevanja programskih izhodišč Levice iz leta 2017, kjer bo država z vedno večjim posegom v zasebni sektor postopoma ukinila zasebno lastnino in zasebno podjetniško pobudo. Je šlo le za verbalni eksces odpadniške stranke? Poglejmo. Ko je NVO-jevska »ljudska« iniciativa Glas ljudstva pred parlamentom izpeljala eno svojih značilnih orgij s postrojem mlahavih šefov levih strank, je postalo jasno, da igro na levi vodi Levica in da jo bo vodila, tudi če Gibanju Svoboda uspe sestaviti koalicijo. Če se pustijo šefi glavnih levih strank kot poslušni kužki zasliševati skrajnežema Filipu Dobraniću in Jaši Jenullu, je jasno, da pravila igre vodijo skrajni NVO-ji – ti pa so le civilna izpostava stranke Levica.
Goloba v politiki vodi maščevanje
Gibanje Svoboda je školjka enega samega človeka, ki je privolil v novoobrazno farso zato, da bi maščeval izgubo večnega mandata v državni gospodarski družbi in posledično milijonskih dohodkov, čeprav iz soočenja v soočenje dokazuje, da ga ne zanima nič drugega kot energetika in da bo najbrž odstopil, ko bo dosegel privatizacijo GEN-I skupaj z mastnimi svetovalnimi pogodbami zase. Nekateri špekulirajo, da bo žezlo predal Zoranu Jankoviću, a kaj takega bi vendarle bila kaplja čez rob, saj leta 2022 velik del Slovenije ljubljanskega šerifa dojema kot kriminalca. Slavoj Žižek ima prav, da je v Sloveniji le ena stranka, ki ima ideološko in gospodarsko konceptualno povsem izdelan program – to je stranka Levica.
Ste opazili, kako so na sramotnem izpraševanju NVO-jev vsi šefi strank pogledovali proti Mescu, sprašujoč se, kaj pravi njegova binarna tablica na skrajno anarholevičarske predloge Dobranića? DA ali NE? Fajonova, Bratuškova, Golob, celo stari politkomisar Jasnič so gledali Meščevo tablico, ali so »pravilno« odgovorili. Pri sugestiji, ali bomo leta 2030 zaprli TEŠ6 (in ostali na mrzlem, z uničeno industrijo), so nekateri še nekaj časa oklevali med DA in NE, dokler niso pogledali, kaj kaže neformalni vodja koalicije v nastajanju – Mesec. Nato pa so vsi dvignili tablico DA, češ da je treba TEŠ6 zapreti ne glede na manko alternativ in gospodarsko katastrofo, ki jo bo to povzročilo. Povsem jasno je, da bi politiko v novi levi vladi vodili NVO-ji, kar je sicer napovedal že Golob, ko je rekel, da bo že pred sestavo koalicije sprejel sveženj zakonov, ki jih je pripravila skupina skrajno levih NVO-jev Glas ljudstva. A kdo potem sploh potrebuje Goloba? On je odpadli šef državnega kolhoza, ki si ga mora priboriti nazaj. Vladal pa bo tisti, ki je dejanski avtor teh zakonov – to pa je več kot očitno stranka Levica. Tudi Socialni demokrati so jasno povedali, da gredo v koalicijo le pod pogojem, da sodeluje tudi stranka Levica.
Velika verjetnost je torej, da Slovenija kot komaj druga država v EU, za Grčijo, dobi vlado pod vodstvom skrajno leve, protikapitalistične stranke. Kaj bi to pomenilo za prihodnost Slovenije? Zakaj jim ne bi kar verjeli na besedo, podobno kot ISIS?
Kaj nas čaka s plenilskim menedžerjem Golobom in mandatarjem Mescem?
Zakon o dohodnini bi vrnili v prvotno stanje in tako »zavarovali proračun«, da se bo še naprej lahko porabljal za »raziskovalne inštitute« in nevladne organizacije na Metelkovi 6 namesto za vašo novo hišo.
Dodatno bi obdavčili kapital in tako ubili še zadnjo vejo davčne politike, kjer imamo evropsko primerljivo obdavčitev, ter tako slovenskemu podjetništvu zadali coup de grâce*.
Še več denarja bi namenili neprofitnim medijem in lokalni kulturi (ti po sedanji zakonodaji že dobijo 2 milijona evrov na leto – in so neprofitni le v imenu, saj skoraj vse obvladuje oligarh Martin Odlazek, ki je s svojo hobotnico uničil lokalne medije posebnega pomena).
Povečali bi finančna sredstva za nevladne organizacije na področju kulture (43 milijonov za svobodne umetnike na Metelkovi 6 in vsako leto dodatnih 9 milijonov iz posebnega sklada za NVO-je, ki se financira iz vaše dohodnine, še zdaleč ni dovolj).
»Poskrbeli bi za delavske pravice za taksiste«, kar prevedeno pomeni, da bodo razveljavili novele zakona o prevozih v cestnem prometu, ki ga je sprejela vlada, da omogoči vstop na trg tujim podjetjem, kot je Uber, ki brez regulative srbske mafije ugodneje ponujajo storitve osebnega prevoza.
Uvedli bi postopek izključitve župana in poslanca ter tako neposredno napadli voljo volivcev.
Sprejeli bi ad hoc najbrž neustaven zakon o RTV, kjer bi po rusko pod pretvezo depolitizacije obglavili trenutno vodstvo javne radio-televizije in stanje povrnili v »normalno stanje«, ko hišo vodijo stari komunistični politkomisarji. Podobno bi zamenjali druge direktorje v javnih institucijah – tokrat seveda po njihovo ne bo šlo za fašizem, ampak strokovne menjave.
»Normalizirali« bi stanje v DUTB in SDH, se pravi, vzpostavili bi podobno stanje, kot je vladalo takrat, ko so bili državni upravljavski sistemi svojevrstne tovarne za odbijanje (gospodarsko sicer upravičenih) tujih prevzemov, ki niso bili po njihovih političnih preferencah.
In kaj vse to pomeni dolgoročno?
Program stranke Levica govori zase: podržavljanje velikih družb, začasna pravica do zasebnih majhnih podjetij, nato pa popolna nacionalizacija in ukinitev lastninske pravice, ki bi jih nadomestili sovjetski kolhozi delovnega ljudstva.
Težnje po kastraciji Slovenske vojske s sabotažo vsakega potrebnega orožarskega nakupa (ob izdatni pomoči sestrskih Socialnih demokratov) in izstop iz zveze NATO, kar je – kakšno naključje – spet ena od zahtev NVO-jevske pobude Glas ljudstva, in to prav v času, ko beloruski diktator javno predstavlja načrte, kako bodo skupaj z Rusijo izvedli invazijo na Moldavijo iz Ukrajine in nepriznane Pridnestrske republike. V resnici gre za dejansko kapitulacijo in povabilo fašistične Ruske federacije, da prek Srbije in srbske diaspore opravi slovanski »anschluss«.
Volitve tako ne bodo odločale le o našem premoženjskem stanju, ampak potencialno tudi o naši svobodi. Golob s sabo prinaša zastrupljeno jabolko skrajno leve stranke, katere slabo prikriti končni cilj je uničenje civilizacije, kot jo poznamo. Obstaja pa velika verjetnost, da bo prav ta stranka vodila 15. vlado. Morda prav v času, ko se bo EU vojaško branila pred Rusko federacijo.
Avtor: Peter Truden
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
