Cesar Jožef II., vladar Svetega Rimskega cesarstva in vojvoda Kranjske, Koroške in Štajerske, je 13. oktobra 1781 izdal svoj prvi »tolerančni patent« oz. predpis, s katerim je bilo njegovim nekatoliškim podanikom po več kot 200 letih znova dovoljeno opravljati verske obrede v skladu z njihovo veroizpovedjo; v okviru Srednje Evrope je to označilo predvsem konec tragičnega spopada med katoličani in protestanti, ki ga je leta 1517 sprožil reformator Martin Luther.
Za večino slovenskih dežel, ki so bile že od časov protireformacije skoraj povsem rekatolizirane, patent ni pomenil bistvenih sprememb; je pa prinesel versko svobodo za redke slovenske protestante, ki so se kljub preganjanju v tem času še ohranili v Prekmurju in v nekaterih hribovskih vaseh na Koroškem – ter posredno omogočil, da se je v naslednjih desetletjih začela znova odkrivati dragocena dediščina, ki so jo Slovencem zapustili Primož Trubar in drugi reformatorji 16. stoletja.
Protestantizem je sicer slovenske dežele, integralni del Svetega Rimskega cesarstva, dosegel zelo zgodaj; kmalu po objavi slovitih 95 Luthrovih tez na vratih cerkve v Wittenbergu leta 1517 se je začel iz nemških pokrajin širiti proti jugu in se na slovenskem ozemlju prvič pojavil na Koroškem. Ob podpori lokalnega plemstva, ki je bilo reformaciji vsaj deloma naklonjeno iz političnih interesov – v njej so plemiči namreč videli priložnost za oslabitev moči katoliških Habsburžanov – so se tako denimo meščani Beljaka že septembra 1526 začeli javno opredeljevati za novo veroizpoved in mesto je kmalu postalo središče reformatorskega gibanja. Iz Beljaka in nato še iz Celovca so se Luthrove zamisli širile kot požar in prav Koroška je v habsburških deželah kmalu postala ena ključnih trdnjav protestantizma.
Južno od Karavank, na Kranjskem, so tekle zadeve nekoliko počasneje, vendar je nato dežela sredi 16. stoletja z delovanjem Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča, Sebastjana Krelja in drugih prevzela vodilno vlogo v reformaciji na Slovenskem; kljub nasprotovanju in preganjanju, ki so ga bili Trubar in somišljeniki pogosto deležni tako od cerkvenih kot posvetnih avtoritet, so bili namreč prav kranjski protestanti tisti, ki so opravili izjemno delo pri stvaritvi prvih slovenskih tiskanih knjig in knjižnega jezika – širjenje obojega pa je nato, prvič po zatonu stare Karantanije, pri Slovencih v vseh njenih nekdanjih zgodovinskih deželah začelo znova vzbujati zavest o skupni narodni pripadnosti.
Dva mejnika v tem oziru sta bila leta 1550, ko je izšlo Trubarjevo delo Katekizem, prva tiskana knjiga v slovenščini, in leta 1583, ko je izšel Dalmatinov slovenski prevod Svetega pisma – to je bil šele 14. prevod celotne Biblije v neki ljudski jezik, tako da so ga Slovenci dobili med prvimi v Evropi in na svetu. Zanimivo je, da je dejavnost slovenskih protestantov vseskozi finančno podpiralo in varovalo plemstvo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem; kot njihovi veliki podporniki so se v zgodovino denimo zapisali gospodje Turjaški, znano pa je tudi, da so levji delež sredstev za tiskanje Dalmatinove Biblije prispevali prav koroški, kranjski in štajerski deželni stanovi – ob čemer je mogoče sklepati, da je vsaj del tamkajšnjega plemstva v 16. stoletju obvladal slovenščino oz. jo govoril kot materni jezik.
Slovenske knjige z nabožno krščansko vsebino so se v tem času iz Kranjske razširile po vsem slovenskem etničnem prostoru, celo globoko na podeželje – in tam, na odmaknjenih kmečkih domačijah, so se očitno najdlje tudi ohranile … Ko je leta 1781 cesar Jožef II. objavil svoj tolerančni patent, je bil sicer protestantizem med Slovenci – vpričo silovite protireformacije, ki so jo Habsburžani izvedli ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja – že praktično izkoreninjen; od Ljubljane do Beljaka in Celovca so bili v tem obdobju javno zažgani tisoči izvodov slovenskih protestantskih knjig, velik del domačega plemstva in meščanstva, ki se ni želel povrniti v katolištvo, pa je bil izgnan. Toda literarna in verska tradicija Trubarja in somišljenikov se je vendarle neprekinjena ohranila na precej nepričakovanem kraju – v hribovskih vaseh Ziljske doline.
Šele po razglasu Jožefa II. je namreč začelo prihajati na dan, da protestantizem v mnogih odmaknjenih koroških krajih dejansko nikoli ni zamrl niti v času najhujših preganjanj ter da so tam kmetje iz roda v rod, skoraj dve stoletji, skrivaj čuvali in prepisovali dela slovenskih reformatorskih piscev. Samo vas Zagoriče pri Podkloštru je tako denimo še leta 1790 po poročanju tedanjih kronik premogla vsaj 20 starih slovenskih protestantskih knjig; zaradi trmaste privrženosti njenih prebivalcev Trubarjevemu izročilu pa je naokoli slovela kot »trdnjava vindišarskih protestantov« vse do 2. polovice 19. stoletja.
Tradicija Zagorič in drugih krajev, kjer so preprosti kmetje hranili in prepisovali slovenska protestantska dela, kasneje pa začeli prevajati tuja in ustvarjati svoja lastna, je nato porodila edinstveni fenomen bukovnikov – ljudskih pisateljev in dramatikov, ki so na Koroškem delovali v 18. in 19. stoletju ter verjetno pripomogli, da je prvi rod narodnih buditeljev (kot so bili Urban Jarnik, Matija Majar in Anton Janežič) kasneje v veliki meri izšel prav od tam. Protestantizem, ki je v habsburških deželah kot posebna krščanska veroizpoved skoraj zamrl, je tako na Slovenskem kljub vsemu zapustil neizbrisno sled; od Trubarja do bukovnikov je postavil temelje slovenskemu knjižnemu jeziku in ohranil živo vez domače pisane in tiskane besede vse do današnjih dni.
Avtor: Miran Černec
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
