Na obrobju Planinskega polja stojijo ruševine dvorca Hošperk (Haasberg), ki je veljal za vrhunec baročne arhitekture na Slovenskem, a so ga tako kot številne druge ob koncu vojne požgali partizani.
Od tedaj tragično propada, vendar ga v zadnjih letih postojnska občina skuša vsaj delno ohranjati ter vzdrževati ostaline in okolico. Posneli so tudi film njemu v čast.
Zgodba dvorca
Tako kot je zgodba dvorca Hošperk lahko domala veličastna, magična in navdihujoča, saj je veljal za vrhunec baročne arhitekture na Slovenskem in je v njem kar nekaj rodbin živelo razgibano življenje in zgledno gospodarilo s posestjo, je tudi zelo tragična. To mogočno arhitekturo na robu prelepega Planinskega polja na Notranjskem so tako kot še vsaj 60 podobnih na Slovenskem ob koncu vojne brezsramno požgali partizani, kasneje pa so jo z vandalskimi dejanji in z nepremišljenimi posegi (razstrelitev notranjosti za potrebe snemanja filma) še dodatno uničili. Da bi bila mera polna, je lani zaradi potresa v hrvaški Petrinji popotresni sunek zrušil pomemben del vhodnega pročelja dvorca. Občina Postojna, ki je pred nekaj leti prevzela upravljanje ostankov dvorca, se skupaj z lokalnimi prebivalci, združenimi v Društvo Škratovka, sicer trudi vzdrževati njegovo okolico. Potem ko so dodobra očistili park in del pred nekdanjim vhodom v dvorec, preživele hlevske prostore pa za kulturne dejavnosti uporablja Škratovka, občina območje vpisuje tudi na svoj turistični zemljevid. Temu je namenila nekaj denarja iz projektov LAS, sofinanciranih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. In prav del te zgodbe je zadnja pomembna pridobitev – posneli so film, ki so ga v Kulturnem domu v Postojni nedavno že premierno predvajali.
Obujeni spomin
Film z naslovom Njegova ekscelenca Haasberg v produkciji lokalne TV Kolut je režiral Dušan Milavec, scenarij pa je napisal Drago Mislej – Mef. Film prinaša vpogled v širšo dediščino gradov na Planinskem polju – od srednjeveškega Malega gradu iz 11. stoletja, od katerega je ostal le Ravbarjev stolp, do srednjeveškega predhodnika gradu Haasberg, ki ga je porušil potres, in dvorca Haasberg oziroma Hošperk, ki so ga dali ob vznožju starega gradu v začetku 17. stoletja zgradili knezi Eggenbergi. Predstavi njegovo bogato zgodovino in kulturno dediščino. Zgradba je iz prvotnega dvorca postala ruševina. Obudi spomin na rodbino Windischgraetz in slavne obiskovalce gradu, na njihov pomen pri razvoju lesne industrije, na mecenstvo pri arheoloških izkopavanjih, dotakne se dogodkov ob požigu gradu, let njegovega počasnega propadanja, poskusov obnove in možnosti za njegovo revitalizacijo.
Menjave lastnikov
Impozantni dvorec, ki se ga je prijelo ime rodbine Haasberg, je menjal več lastnikov, zadnji so bili do konca druge svetovne vojne Windischgraetzi, ki so ga kupili sredi 19. stoletja. Služil je kot letna rezidenca in lovski dvorec, gostil pomembne goste od habsburških cesarjev Franca Jožefa I. in Karla I. do črnogorskega vladike Petra Petrovića Njegoša, njegovi lastniki pa so spodbudili tudi razvoj lesarstva. Dvorec je imel izjemno bogato notranjo opremo, umetnine, dve kapeli, obsežno knjižnico in družinsko grobnico zadnjih lastnikov, z njim pa je bilo tesno povezano lokalno prebivalstvo Planine, saj je veliko vaščanov delalo za njegove gospodarje. Ti so dvorec z veliko dragocenostmi zapustili med drugo svetovno vojno. V njem se je namestila najprej italijanska in nato nemška vojska, marca 1944 pa so ga požgali partizani, čeprav so se Nemci že prej umaknili iz njega.
Vrhunec baročne arhitekture
Stroka dvorec, ki ga je zasnoval kranjski deželni arhitekt furlanskega rodu Carlo Martinuzzi, ocenjuje za vrhunec baročne arhitekture na Slovenskem. Kljub temu od požiga neslavno propada, saj so bili vsi poskusi obnove ali zaščite po vojni, ko je bil še v takšnem stanju, da bi ga lahko obnovili, neuspešni. Od tod tudi podnaslov filma Grad, ki je postal dvorec in končal kot ruševina. Kot je dejal Drago Mislej – Mef, dokumentarec »ni mišljen kot nekakšna znanstvena ekspertiza, saj so se z njim strokovno ukvarjali že mnogi, je bolj poskus, da se obudi zanimanje javnosti za morebitno obnovo oziroma vsaj utrditev ostankov dvorca, da se ne bi porušilo še to, kar je ostalo«. Postojnski župan Igor Marentič je dodal, da bi si občina sicer želela obnove, vendar pa bi bil to zelo drag projekt, ki ga ocenjujejo na 40 milijonov evrov. Dokumentarec nameravajo zavrteti v sklopu poletnega festivala v Postojni in na prostem ob dvorcu Haasberg, želijo pa ga pokazati tudi na Festivalu slovenskega filma.
Avtor: Lea Kalc Furlanič
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija