Eden glavnih mladinskih »junakov« v Sovjetski zvezi je bil Pavlik Morozov, trinajstletnik, ki je oblastem prijavil lastne starše zaradi ponarejanja dokumentov, ki naj bi jih posredovali »banditom«. Okoli njega se je spletel mit, ki so go takratne oblasti Sovjetske zveze predstavljale mladim. Znan sovjetski pisec Maksim Gorki je nekoč izjavil, da je mladi Pavlik razumel, da so lahko tudi najbližji sorodniki po krvi sovražniki po duhu. Pavlik Morozov, ki naj bi ga zaradi svojega dejanja ubili člani njegove družine je postal tako mučenec in junak komunizma, ker je izdal lastne starše.
Čeprav se je kasneje izkazalo, da ima mit o njem mnogo lukenj, je njegovo poveličevanje v Sovjetski zvezi odražalo splošno histerijo in spodbujanje oblasti, da se sosedje, prijatelji, sodelavci in celo sorodniki med seboj prijavljajo zaradi takšnih in drugačnih – tudi »miselnih« – zločinov. Če smo verjeli, da gre za stvari iz mračne totalitarne preteklosti vzhodnega dela Evrope, smo se očitno motili, saj se danes podobne prakse v luči nove »woke« in politično korektne histerije začenjajo ponavljati, ne na vzhodnem, temveč predvsem na zahodnem delu naše celine.
Ena izmed držav, ki ima zaradi svoje preteklosti precej stroge zakone o sovražnem govoru, je Nemčija. Nad nemškim narodom se je po letu 1945 izvajala zavezniška »denacifikacija« oziroma ideološka prevzgoja, ki očitno traja v določeni meri še danes, obenem pa se je v določenih pogledih razširila po vsem Zahodu; vsiljevanje bele krivde je prav tako del ideološke »prevzgoje« Evropejcev.
Tako naj bi v nemški zvezni državi Severno Porenje-Vestfalija ministrica za otroke, mladino, družino, enakost, begunce in integracijo Josefine Paul iz vrst Zelenih hotela spodbujati preko novega projekta, za katerega se zavzema, Nemce, da začnejo prijavljati svoje sodržavljane. Kot poročajo nemški in drugi mediji, naj bi ministrica Paul hotela vzpostaviti centre, kjer bi lahko ljudje anonimno druge prijavljali zaradi politično korektnih izjav in obnašanja. Fokus naj bi bil predvsem na »incidentih, ki odražajo sovražnost do homoseksualcev, migrantov, muslimanov, črncev in Romov«, četudi ne gre vedno za kazniva dejanja.
Vlada omenjene nemške zvezne republike naj bi porabila kar 140.000 evrov za vzpostavljanje vsakega izmed tovrstnih centrov.
Sicer lahko tudi v drugih zahodnih državah opažamo porast zakonov »proti sovražnemu govoru«, ki pod tančico boja proti nestrpnosti preprečujejo vsako kritiko liberalnih, levičarskih in drugih principov, ki so med drugim osnova politike odprtih vrat za migrante in vključevanja spolnih teorij v šole.
Avtor: A. S.
