Robert Steuckers je belgijski esejist in prevajalec, rojen v mestecu Uccle pri Bruslju, 8. januarja 1956, v flamski družini. Na Univerzi Saint-Louis v Bruslju in kasneje na Katoliški univerzi v Louvainu je študiral germansko filologijo. Nato je v Ixellesu študiral na podiplomski šoli Marie Haps de Bruxelles prevajalstvo in tolmačenje. Že pri 17 letih se je leta 1973 pridružil »think tanku« nove desnice GREECE, a ga je leta 1993 zapustil in ustanovil združenje Evropske sinergije, v sklopu katerega deluje tudi danes. Redno gostuje na različnih identitarnih konferencah in se osredotoča predvsem na geopolitiko pa tudi na gibanja, kot je bila konservativna revolucija. Z njim smo se pogovarjali o različnih družbenopolitičnih vprašanjih.
Ste avtor več knjig in esejev o nemškemu gibanju iz 20. let prejšnjega stoletja, znanemu pod imenom konservativna revolucija, ki je imelo velik vpliv na razvoj desne misli in tudi današnjih identitarnih gibanj, je pa kljub temu nalašč pozabljeno ali zanemarjano v osrednjih akademskih krogih. Nam lahko na splošno opišete to gibanje?
Že za bežen pregled konservativne revolucije bi rabil vsaj dobrih sto strani, kar pa je seveda preveč za intervju. V vsakem primeru je treba vedeti, da je Theodor W. Adorno, eden glavnih mislecev Frankfurtske šole, katerega filozofija je pravilno smatrana za popolno nasprotje konservativne revolucije nekoč priznal, da je bila prodorna kritika wilhelminskega in weimarskega političnega sistema, ter filozofije tega obdobja, ki so jo podali najboljši avtorji konservativne revolucije, velikokrat bolj ustrezna in pronicljiva od kritike iz levičarskih krogov, znotraj katerih je deloval tudi Adorno. Prav tako je dejal, da se je treba vprašati zakaj so bile te kritike močnejše od celotnega marksističnega stroja levice. Konservativna revolucija, pri čemer se moramo zavedati, da gre za skupino mnogih različnih avtorjev, je temeljila na globokem zavedanju zatona naše civilizacije, ki je postala preveč materialistična, rutinska in podrejena postopkom, ki so jo sčasoma ohromili. To stališče najdemo pri sociologu in filozofu Georgu Simmelu, ki je v krogih sodobne desnice nekoliko pozabljen. On je trdil, da je postopna sterilnost procedur in procesov, ki so bili rojeni v času splošne industrializacije Evrope, od druge polovice 19. stoletja naprej, neizogibna. Te procedure in procesi so imeli privlačne in obetavne začetke, saj naj bi bili prinašalci srečne in racionalne modernosti, vendar pa so se na koncu prelevili v rutino, ki je preprečevala prihod silam regeneracije. Zakonodajni, institucionalni in administrativni rezultati progresivne liberalne ideologije so tako na koncu pripeljali do škodljivih posledic, ki so onemogočale vsak napredek, odločnost in razrešitev nakopičenih problemov, obenem pa so povzročale splošno nazadovanje, zaradi česar so postavljale pod vprašaj lastno legitimnost.
Omenjate Frankfurtsko šolo, ki velja za rojstni kraj »nove levice« in je bila nekakšno ideološko nasprotje konservativni revoluciji. Kako bi primerjali te dve skupini?
V avstro-ogrski, pa tudi v wilhelmski in zatem v weimarski družbi, se je začelo živeti pod pritiskom pravil in rigidnosti ekonomske pojmovne teže in dekulturalizacije, lažnih političnih prepričanj in moralnih trendov. Vse to je preprečevalo razrešitev perečih težav, kot sta bili divja inflacija in ogromne reparacije Versajske pogodbe. Simmelova stališča glede ovir t.i. »racionalne družbe« so od njenega začetka vplivala na Frankfurtsko šolo. Konservativni revolucionarji so, okrepljeni s temno in tragično vizijo misleca zatona Evrope in celotnega Zahoda, Spenglerja, nehali verjeti v ideologije napredka in doživljati svoje politične ali metapolitične dejavnosti kot »kathekonske«. Izraz se nanaša na Kathekona apokalipse, ki se vedno znova trudi preložiti končni padec. Po drugi strani pa so pripadniki Frankfurtske šole hoteli rešiti napredek in ustvariti alternativne metapolitične ali politične oblike boja, ki bi, namesto na delavstvu, temeljile na drugih revolucionarnih agentih. Konec 60. let prejšnjega stoletja so njihovi nasledniki sprožili proces zatona, ki se danes zaključuje v obliki raznih »raznobarvnih« in spolnih neumnosti, ki jih madžarska in poljska vlada nočeta sprejeti kot obvezne družbene prakse. Progresivna modernost je zapravila dve zgodovinski priložnosti. Prvo pred letom 1914, drugo pa po letu 1945 in predvsem po protestih konec 60. let, ko je naznanila novo obdobje zabave, ki naj bi prinašalo neizčrpno in večno srečo. Danes občutimo razočaranje, ki je še toliko večje zaradi ideoloških neumnosti, ki spremljajo družbeno-ekonomsko pošast imenovano neoliberalizem, ki je anti-politična v isti meri kot spolne in drugačne obsedenosti Cohn-Bendita. Priča smo uničevalnem zavezništvu teh neumnosti in pošastnosti.
Med mislece konservativne revolucije nekateri štejejo tudi nemškega filozofa Oswalda Spenglerja, katerega filozofija je vsekakor vplivala na to gibanje…
Spenglerjevo idejo zatona so krepili nemški vojaški poraz leta 1818, ponižujoči pogoji Versajske pogodbe, ki so sledili, ter nezmožnost zaporednih weimarskih vlad, da na ulicah vzpostavijo red in ljudstvo zaščitijo pred posledicami ekonomske in finančne krize. Težki pogoji v nemški družbi so ustvarili idejo zatona, ki se je zatem širila. Zaradi padca valute, kar je bila predvsem posledica reparacij, ki jih je Nemčija morala plačevati Franciji, so skupine, med katere je spadala tudi skupina Arhurja Moellerja van den Brücka, zaključile, da poraz ni bil le posledica dejanj nasprotne zahodne zavezniške vojske, temveč tudi pomanjkljivost wilhelmskih ustanov in napak, ki so jih liberalni demokrati na čelu weimarske republike ponavljali v imenu drugačnih ideoloških neumnosti. Brück je v svojih delih svoje ideje predstavljal kot s pomočjo delitve na »mlado« in »staro«. Mlado je predstavljalo tisto kar je imelo samo po sebi še vedno potencial in ustvarjalno rodovitnost v politični areni. Staro pa je bilo vse kar je ostajalo pasivno pod težo nespremenljivih institucij, ponavljajoč nerodovitne vzorce. Glede na takšno delitev bi danes »staro« odgovarjalo liberalnemu mišmašu idej leta 1968, ki tako kot v weimarski republiki vodijo v stalne krize in stojijo na mrtvi točki, »mlado« pa bi bilo tisto kar se združuje v sklopu nasprotovanja temu neznosnemu mišmašu.
Kdaj ste se sami prvič seznanili s temi idejami in kako so vplivale na vas?
Prve korake v tej smeri sem, tako kot moji sošolci v srednji šoli, naredil preden sem se seznanil, ko sem leta 1971 prebral dve Nietzschejevi knjigi, Antikrista in H genealogiji morale. Več še zelenih bruseljskih dijakov nas je zatem štiri leta raziskovalo in tipalo, dokler nismo odkrili revije »Nouvelle école« (Nova šola), ki se ni ukvarjala ravno s konservativno revolucijo, je pa objavila recenzijo knjige Armina Mohlerja, »Conservative Revolution in Germany 1918-1932« (Konservativna revolucija v Nemčiji 1918-1932), ki jo je napisal odličen italijanski germanist Giorgio Locchi. Sprevideli smo, da se moramo znebiti te zmede, ki je nastala v naši državi in drugje, ki pa jo je bilo treba vreči na smetišče zgodovine, kot vržemo stran staro pohištvo, ko ga začnejo razjedati črvi. Že kot najstniki smo se zavedali, da je potrebna kulturna revolucija, ki bo temeljila na klasičnem znanju (vsi smo se učili latinščine) in na stvareh, ki so bile po koncu dveh bratskih vojn, ki sta med leti 1914-45 opustošili Evropo, zatirane. To je bilo predvsem zatiranje nad germansko kulturo, ki je bila pred letom 1914 odločilnega pomena za Belgijo, ko nihče ni hotel razmišljati v skladu z neznosnimi vzorci francoske revolucije in republiškega stroja, ki še danes odzvanjajo v naših ušesih do te mere, da nam postane slabo, ko si privrženec te oguljene republike, ne glede na to ali spada na desnico ali na levico, drzne govoriti o »republiških vrednotah«, kljub temu, da nič kar je povezano s to republiko nima nobene vrednosti, temveč predstavlja najhujše »anti-vrednote«. Za svojo zasidranost v klasiki se moram zahvaliti profesorju latinščine, Abbotu Simonu Hauwaertu, ki se je dobro zavedal, da morajo biti grško-latinske študije, ki jih je cenil kot punčico svojega očesa, združene z mitološkim in arheološkim znanjem germanskih in keltskih svetov. S tem v mislih berem irsko, velško in bretonsko gradivo keltologa Jeana Markalea. Da sem se kot šolar seznanil z germansko mitologijo pa se moram zahvaliti eseju o starodavni germanski literaturi, »Essai sur les anciennes littératures germaniques«, ki ga je napisal Argentinec Jorge Luis Borgés in ga še danes vsem toplo priporočam. To začetno znanje, ki smo ga dopolnili na kratkih šolskih predavanjih o koreninah nizozemske literature, je mene in moje sošolce spremenilo v neomajne nasprotnike splošne zmede, ki se je uveljavljala z brisanjem naše celotne dediščine, zgodovine in kulture.
Veliko se ukvarjate z geopolitiko o kateri ste napisali tudi nekaj knjig.
Z geopolitiko se že dolgo ukvarjam, saj so me že od otroštva zanimali zemljevidi in zgodovina. Jean Thiriart je v svojo poučno knjigo o »evropskem narodu«, v kateri se ukvarja tudi z geopolitiko in ki šteje samo 192 strani, vključil v obliki zemljevidov tudi nekatere predloge. Kasneje sem odkril knjigo Jordisa von Lohausena »Mut zur Macht« (Pogum od moči), ki je dala moji metapolitični dejavnosti resničen geopolitičen zagon v okvirjih mojega študija prevajalstva in tolmačenja, kjer smo imeli zadnji dve leti zelo pomemben predmet o mednarodnih odnosih. Prav tako sta tudi predmeta nemščine in angleščine vsebovala kulturno-zgodovinski del, ki je poleg študije literature vključeval tudi vse politične, ekonomske, družbene in kulturne strukture držav o katerih smo se učili. Na teh predavanjih sem se seznanil z zgodovinskimi atlasi Colina McEvedyja, ki je evropsko zgodovino v svojem raziskovanje le te od prazgodovinskega obdobja, razlagal na dinamičen način stalnega ali ponavljajočega se trka indoevropske civilizacije z drugimi etničnimi skupinami, ki so bile ob svojem pojavu na indoevropskem prizorišču bolj ali manj homogene. McEvedy Evrope in področja po katerem so se širili Indoevropejci ni omejeval le na našo sedanju celino, ampak je vključil tudi obe sredozemski obali in stepska področja do Palmira. Obdobjem evropskega širjenja so sledila obdobja umika, soočajoč se z drugimi skupinami, predvsem s tistimi, ki so v toku zgodovine oblikovale Evropi sovražno trojno grupacijo, ki jo sestavljajo hamitsko-azijatske, arabsko-semitske in turško-madžarsko-mongolske skupine. Njihova prvotna območja so bila prostrana Severna Afrika, arabski polotok in stepe srednje Azije. Hamitsko-azijatska prisotnost v Španiji od leta 711, arabsko-semitsko širjenje v sklopu prvih kalifatov po Mohamedu in dolgotrajna turško-otomanska okupacija Balkana, so obdobja umikanja, ki so jim sledila obdobja ponovnih osvajanj. Kriza Evrope in njen demografski zaton, medtem ko se sooča z drugimi skupinami, ki niso podlegle temu nam vsiljenemu zatonu, predstavlja novo zaskrbljujoče obdobje umikanja, pri katerem pa ni več točno določene meje med evropsko Evropo in oblegano Evropo. Danes poteka borba za dokončno nadvlado v srcih evropskih mest in sega vse do Skandinavije. V svoji angleški knjigi o geopolitiki, kot tudi v trilogiji »Evropa«, se podrobno ukvarjam s temi procesi nadzorovanja določenega območja. Name so najprej vplivali predvsem Thiriart, von Lohausen in McEvedy, kasneje ko sem odkril njuna dela, pa tudi nemški geopolitolog Karl Hauser in Carl Schmitt z njegovo idejo o »velikem prostoru«, to pa predvsem zaradi razprav z strasbourškim pravnikom Jean-Louis Feuerbachom, ki je imel zelo podrobno znanje o temu aspektu Schmittovih del.
Od česa je po vašem mnenju, glede na vse povedano, odvisno preživetje Evrope?
Ob vsem tem lahko sklepamo da je preživetje Evrope kot specifične civilizacije odvisno od naslednjih dveh stvari. Prvič, od skupnega obravnavanja imperialnih dinamik prisotnih na evropski celini, npr. imperialne dinamike Španije, predvsem v Sredozemlju, in dinamike Nemčije, Avstrije ali Rusije, z namenom njihovega obnavljanja v soočanju s sovražnim okoljem, ki ga je ustvaril predvsem hegemon na drugi strani Atlantika. Multi-imperialna povezanost bi hitro lahko premagala vsak drugorazredni izziv, oziroma vsako hamitsko, azijatsko ali turško-otomansko grožnjo. To pomeni, da morajo biti področja, ki jih je v preteklosti kateri od teh imperijev zasedel ali pa jih je bilo treba pred njimi braniti, utrjena in ohranjana, prav tako pa se ne sme tolerirati nobenega poskusa spreminjanja tega stanja, ne glede na to, ali gre za Kanarske otoke, za Ceuto in Melillo, ali pa za Balkan, za Egejsko področje in vzhodno Sredozemlje, ali za Kavkaz, kjer je armenska vlada naredila napako, da se je približala NATO paktu, Azerbajdžan pa je storil napako, da se je povezal s Turčijo. Drugič, to pluralno-imperialno stališče je treba razširiti v iranski prostor, v Indijo, na Kitajsko in na Japonsko, ne glede na podedovane sovražnosti, ki ustvarjajo med temi entitetami spore zavoljo splošne koristi hegemona novega sveta.
Nam lahko opišete splošno politično ureditev Belgije?
Če hočemo govoriti o belgijskih institucionalnih težavah, moramo obravnavati zelo zapletene mehanizme, ki se zdijo tujcem nerazumljivi in nezanimivi. V Belgiji je več stopenj oblasti: federalna, regionalna in skupnostna. Razlike med temi stopnjami oblasti se zdijo našim sodelavcem iz tujine precej nejasne. Regija predstavlja geografski, teritorialen koncept. Skupnost temelji na jezikovnih osnovah in se ukvarja z vsem kar se nanaša na posameznika (služba, delo itd). Flamska regija in skupnost sta združeni. Valonija pa je geografska regija, ki vključuje tudi območja germansko govoreče skupnosti. To pomeni, da je dvojezična entiteta. Valonsko-bruseljsko skupnost predstavljajo izvoljeni predstavniki valonske regije in francosko govoreči izvoljeni predstavniki iz regije bruseljske prestolnice. O tem ne bom govoril bolj podrobno, sicer bodo vaši bralci potrebovali aspirin.
V Belgiji so bile predvsem v Flandriji prisotne tudi separatistične težnje. Kako je danes s tem in kakšne so glavne politične razlike med Flamci in Valonci?
Razlog za separatistične težnje na Flamskem je predvsem razlika v volilnem vedenju med dvema skupnostma v državi. Flandrija tradicionalno glasuje bolj desno od Valonije ali Bruslja. To seveda ne pomeni, da na Flamskem ni znanega flamskega socializma, ki je prisoten predvsem v industrijskih območjih okoli mesta Gent. V Valoniji, ki je bila predvsem od industrijske revolucije 19. stoletja naprej zelo industrijsko območje, se je razvil militanten socializem, ki je ohranil določeno politično vzdržljivost, kljub veliki deindustrializaciji, ki poteka že zadnjega pol stoletja. Vendar pa se je uraden socializem, tisti iz imena stranke PS (Socialistična stranka), močno spremenil od njegovih začetkov leta 1885. Na začetku svoje poti je imel ta socializem svoj namen in je bil pred letom 1914 nosilec zanimive kulturne revolucije, katere literarna, umetniška in arhitekturna dela so še danes fascinantna. Po letu 1918 pa do belgijske katastrofe maja 1940, je intelektualec visoke stopnje Hendrik de Man prispeval k socializmu s svojim plemenitim pisanjem. On je bil teoretik personalističnega socializma, ki je precej vplival na francoske teoretike in aktiviste, ki se jih danes priročno označuje za »ne-konformiste 30. let«. Nekateri te »ne-konformiste« primerjajo z nemškimi »konservativnimi revolucionarji«. Po letu 1945 je, tako kot povsod v Zahodni Evropi, socializem postal trojanski konj za NATO strategije, saj so se Američani v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja raje zanašali na socialdemokrate, kot pa na krščanske demokrate ali na konservativce. Kasneje se je pod vplivom »nove levice« in vzdušja iz leta 1968 socializem pri nas, tako kot v Franciji in drugje, začel zanašati raje na nov družbeni sloj, ki naj bi bil zapostavljen ali zavržen, ter se je začel posluževati taktik, ki jih je pokojni filozof Philippe Muray opisal kot »festivalske«. Tako je socializem zavrgel delavski razred in, splošno gledano vse, ki so dejavni na področju konkretnih socialnih problemov. S prihodom LGBT manije in podobnih gibanj so bili konkretni boji za delavski razred pozabljeni, posledica tega pa je bila izguba volivcev v korist klovnov, ki se imajo za ekologe, in bolj ostrega neokomunizma, značilnega za PTB ( Belgijska delavska stranka), ki hoče upravičeno braniti družbene dosežke delavskih razredov, dosežke, ki so veljali za v Belgiji preteklosti za vzorne. V Flandriji ima od drugih populističnih smeri delavski razred splošno gledano raje desni nacionalizem.
Mnoge zahodnoevropske države se soočajo s problemom množičnih migracij, islamizacije in kriminala. Kakšno je stanje v Belgiji?
Belgija ima iste težave kot ostale zahodnoevropske države. Islamizacija vsakdanjega okolja je vidna predvsem v Bruslju, medtem ko v nekaterih drugih delih države sploh ni prisotna. Če želimo tradicionalno hrano moramo iti v trgovine izven regije bruseljske prestolnice v valonski ali flamski del države. Sicer smo obsojeni na isto slabo hrano kot naši novi sodržavljani, ki prihajajo po povsod in od nikoder in ki sedaj uživajo v zelo mastni hrani, ki jo splakujejo s slavno rjavkasto tekočino z imenom Coca-Cola. Zdravstveni račun bo zelo visok tudi na kratki rok. Problem migracije in posledične diaspore, ki zaradi le te nastane, je predvsem ustanovitev vzporednih ekonomij in kriminal diaspore, ki se preživlja s preprodajo raznoraznih stvari, predvsem pa s preprodajo drog. Uradna telesa EU in ZN so vzpostavila urade za boj proti tem neprijetnim pojavom. Ti uradi so objavili zanimivo literaturo, ki pravilno ocenjuje stanje. Vendar pa, tako kot pri Fontexu, tem zaključkom ne sledijo nobena dejanja, le besede, razprave in pogovori. Nobene odločnosti ali dejanj. Osrednji mediji, vključujoč največji belgijski časopis Het Laatste Nieuws, so po aretaciji osebe dejavne v politiki v mestu Mechelen, ki je pripadala aramejski mafiji, ki je sicer definirana kot »turška«, razkrili mafijske mreže v Belgiji. Po nevtralizaciji te osebe je bilo delovanje mreže, ki je vključevalo uporabo običajnih bruseljskih kavarn za pranje denarja, preprodajo rabljenih vozil in zavezništvo s kolumbijskimi preprodajalci drog razkrinkano. Celotna afera je pokazala, da je šlo vedno pri vsaki kriminalni mreži, ne glede na to ali je šlo za aramejsko, turško, maroško, albansko, nigerijsko ali italijansko, za polikriminalnost. Vendar pa se nič ne prevzame v smeri očiščenja države.
Množične migracije uvažajo v Evropo tudi islamski terorizem…
Pri terorizmu gre predvsem za skupine iz Francije, kot je bila skupina znanega Abdeslama, enega od arhitektov pariških napadov. Terorizem je le majhen del vrha ledene gore delujoče polikriminalnosti, torej ukvarjanja z različnimi oblikami kriminala hkrati.Glede na očitno blagost naših sodišč, ki se na vse pretege trudijo preživele borce Islamske države, njihove otroke in partnerje, pripeljati nazaj, je jasno, da so te ptice slabega znamenja začele svojo umazano vojno na Levantu, ker so jih obveščevalne službe NATO pakta in ameriške vojske, ter savdijske in katarske naftne monarhije novačile, da bi strmoglavile sirijski baathski režim, ki noče plesati na zvok njihove glasbe.
Kako gledate na zadnje ameriške volitve in na trditve Trumpa, da so bile le te ukradene?
Volitve so nam pokazale predvsem, da želijo mediji, ki jih vodijo fanatične barabe sistema, uresničevati svoje lastne želje, ne glede na želje večine prebivalstva. Če prebivalstvo zavrne njihove dogme in za lase privlečene ideje medijskega smetišča, je označeno za odvratno množico bednikov katerih želja in mnenj ni treba upoštevati. Trump seveda trdi, da so bile volitve ukradene, kar je seveda možno, glede na to, da je z elektronskimi glasovi veliko lažje manipulirati.
Hvala vam za intervju. Za konec nam povejte kaj lahko Evropa pričakuje v prihodnosti?
Trenutno obstajata dve Evropi: tista, v kateri prevladujejo liberalne ideologije ( v anglosaškem smislu besede) in tista, žal manjšinska, ki odraža temu nasprotna nagnjenja, ter je v Zahodni Evropi označena za »iliberalno«. Liberalne ideološke nadloge so smrtonosne in bodo države ki se jih poslužujejo pri oblikovanju njihovih metod vladanja pognale v neopisljiv kaos, ki ga že danes občutimo. Druge države imajo možnost, da se v tem kaosu obdržijo in sodelujejo v pozitivnih geopolitičnih sinergijah. Sam živim v delu Evrope, ki bo občutil dramatičen padec in strašen kaos.
Avtor: Andrej Sekulović
Intervju je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
