Evropski parlament je 10. novembra sprejel resolucijo o rasni pravičnosti, ne-diskriminaciji in antirasizmu v Evropski uniji, ki med drugim označuje »teorijo« o veliki demografski zamenjavi za rasistično. V resoluciji, ki se med drugim posveča tudi strukturnemu in institucionalnemu rasizmu, podprlo pa jo je 422 članov Evropskega parlamenta, medtem ko jih je 144 glasovalo proti, 42 pa jih je bilo zadržanih, Evropski parlament poziva k učinkovitemu boju proti vsem oblikam rasizma in diskriminacije.
Med drugim je po poročanju medija European Conservative v sprejetem dokumentu zapisano, da v državah članicah politiki »skrajne desnice« uspešno širijo »teorije zarote«, kakršna je velika zamenjava, v osrednji politični diskurz. Temu smo bili priča predvsem v Franciji, kjer je bila velika demografska zamenjava tudi ena izmed tem zadnjih predsedniških volitev.
Že leta lahko poslušamo, da je velika zamenjava – izraz, ki ga je skoval francoski pisatelj Renaut Camus – samo teorija zarote, ki jo izkorišča desna politična opcija. Vendar pa lahko to isto »teorijo zarote« opazimo na lastne oči v praktično vsakem večjem mestu Zahodne Evrope. Nadalje, Združeni narodi so že na prelomu tisočletja objavili študijo o t.i. »nadomestnih migracijah«, ki naj bi reševale problematiko nizke rodnosti in starajočega se prebivalstva Zahoda. Po poročanju španskega časopisa La Vanguardia pa naj bi Združeni narodi skupaj z avstrijskim Wittgenstein centrom in Centrom za globalni razvoj iz Washingtona, zagovarjali prepričanje, da mora Evropa v prihodnjih desetletjih sprejeti vsaj 60 milijonov večinoma afriških migrantov, če želi »preživeti«.
Združeni narodi prav tako opozarjajo, da Evropi ne bo uspelo pridobiti teh migrantov, ki bi bili rešitev za starajoče se evropsko prebivalstvo, če bo še naprej »trdnjava proti migracijam«. Po ocenah Združenih narodov naj bi do leta 2050 Evropi primanjkovalo 60,8 milijona delavcev, omenjeni Wittgenstein center za demografijo in globalni človeški kapital pa trdi, da bo to število še večje ter da bo Evropi primanjkovalo 72,7 milijona delavcev. Obe organizaciji s pomočjo teh trditev zagovarjata stopnjevanje množičnih migracij.
Višji sodelavec Centra za globalni razvoj iz Washingtona je ocenil, da »ne bo dovolj, če podaljšamo upokojitveno starost, vključimo na trg dela več žensk ali zvišamo stopnjo rodnosti, kot prav tako ne bo dovolj če še bolj robotiziramo gospodarsko produkcijo ali selili delovna mesta, kot smo to počeli do sedaj«. Nadaljeval je, da »Nič od naštetega ne bo rešilo Evrope pred problemom starajočega se prebivalstva«. Po njegovem mnenju bo morala »Afrika rešiti Evropo pred demografsko krizo, saj lahko le »migracija znova zagotovi ravnovesje, migracija iz Afrike pa bo najbolj naraven način za zagotavljanje dela potrebnega za ohranjanje rasti«.
Če odmislimo samo dejstvo, da množične migracije spreminjajo Evropo v etnokulturnem pogledu ter povzročajo, da njeni avtohtoni prebivalci postajajo manjšine v lastnih domovinah, nam določeni podatki govorijo, da so tovrstni načrti precej jalovi tudi na samem področju dela. Podatki iz Nemčije kažejo, da je vsaj polovica migrantov, ki so se tam naselili v času migrantske krize v letih 2015 in 2016, brezposelnih. Tisti, ki so našli zaposlitev pa delajo predvsem kot večinoma kot nizko kvalificirani delavci, njihova plača pa je tako nizka, da so upravičeni do socialne pomoči. Migracije prav tako povzročajo porast zločinov in zmedo v družbi, obenem pa so večinoma breme za državne blagajne in za davkoplačevalce.
Avtor: A. S.
