Predsednik Rdečega križa se je pridružil očitkom, naj bi bile nekatere države bolj naklonjene Ukrajincem kot drugim prosilcem za azil. Če je res tako, obstajajo za to tudi dobri razlogi. Ukrajinci so hvaležni za sprejem, kar so na domiseln način izrazili na Poljskem.
Poročali smo že o razburjanju levoliberalnih medijev, nevladnikov in politikov, ki ob ukrajinski begunski krizi očitajo nekaterim evropskim državam drugačen odnos do ukrajinskih beguncev, kot naj bi ga imele do nenehno prihajajočih migracij iz tretjega sveta. Ob tem pa priročno izpuščajo dejstvo, da če imajo nekatere države drugačen odnos – tu s prstom kažejo predvsem na Poljsko in Madžarsko pa tudi na Slovenijo pod dozdajšnjo vlado –, je to zato, ker gre za drugačno situacijo in za drugačne ljudi. Iz Ukrajine prihajajo večinoma ženske in otroci, ki bežijo pred vojno, iz Afrike, z Bližnjega vzhoda in iz delov Azije pa prihajajo večinoma mladi moški. Iz Ukrajine prihajajo ljudje, ki so del evropske civilizacije in kulture, iz tretjega sveta prihajajo nam kulturno in biološko popolnoma tuja ljudstva, ki velikokrat pripadajo muslimanski veroizpovedi, katere vrednote so nekompatibilne z Evropo. Iz Ukrajine prihajajo ljudje, ki iščejo zaposlitev in hočejo biti čim prej samostojni, iz tretjega sveta množice, ki se hočejo prisesati na državne jasli gostiteljic. Veliko Ukrajincev se hoče prav tako takoj po vojni vrniti domov, nekateri se že vračajo, medtem ko »beguncem« iz tretjega sveta to ne pride na misel. Vendar se levičarji, samooklicani humanitarci in liberalni mediji delajo, da tega ne vidijo, in očitajo Evropejcem nekakšno neutemeljeno nestrpnost, namesto da bi pohvalili prizade anja za pomoč beguncem.
Predsednik Rdečega križa se pridružuje levičarskim očitkom
Nedavno se je razburjanju o domnevni »dvoličnosti« pridružil tudi predsednik Mednarodnega Rdečega križa in Rdečega polmeseca Francesco Rocca, ki meni, da imajo evropske države dvojne standarde pri sprejemanju ukrajinskih beguncev in prosilcev za azil iz Afrike in z Bližnjega vzhoda. Po njegovem mnenju je treba vse, ki bežijo pred nasiljem, obravnavati enako. Vendar pa je zanimivo, da se Rocca, če verjame, da je treba vse obravnavati enako, ni oglasil, ko so kmalu po izbruhu vojne v Ukrajini Poljakom očitali rasizem, češ da sprejemajo bele Ukrajince, temnopolte in arabske študente iz Ukrajine pa so pridržali na meji. Mar ne pomeni obravnavati vseh enako obravnavati vse glede na njihov status in dokumente? Ali je treba študente z ukrajinskim študentskim vizumom obravnavati zaradi njihove temnejše polti enako kot ukrajinske državljane, ki jim je bilo odobreno zatočišče, ker v njihovi domovini divja vojna? Rocca je prav tako upal, da bo ukrajinska kriza »prelomna točka« v evropski migrantski politiki, vendar je ostal razočaran: »Na žalost ni tako,« je dejal za grški časopis Ekathimerini.
Nevarnost migracij: laž ali resnica?
Rocca je Evropski uniji namenil tudi nekaj prijaznih besed, saj je rekel, da ima veliko srce, ker je v kratkem času sprejela več milijonov ukrajinskih beguncev, vendar je dodal, naj bi nekatere države lagale o nevarnosti nezakonitih migracij, saj naj bi po njegovi oceni bilo to le nekaj tisoč ljudi. Vendar pa je bilo kar nekaj hujših incidentov v zadnjih letih, ki so povezani z nezakonitimi (in zakonitimi) migracijami. Med drugim je tudi teroristični napad v francoski Nici zakrivil ilegalni migrant iz Tunizije, ki je prišel v Italijo čez Sredozemlje v gumenjaku, zatem pa se je prebil do Francije in tam ubil tri ljudi. Takšnih primerov je še več, saj sorazmerno z migracijami raste tudi število napadov in incidentov, ki spreminjajo evropske ulice v nevarne gete. V začetku maja je tako prišlo do napada z nožem na vlaku v Nemčiji, storilec pa je bil iraški migrant, ki naj bi imel povezave z islamizmom. Kljub temu je okrožni tožilec njegov napad pripisal »duševni neuravnovešenosti« in ne navedenim povezavam. Iračan, ki je prišel v Nemčijo z migrantskim valom leta 2015, bo tako na račun davkoplačevalcev čakal na sojenje v psihiatrični bolnišnici in ne v priporu. K sreči je »samo« ranil pet potnikov, saj ga je policist, ki se je naključno znašel na istem vlaku, obvladal.
Vprašanje etničnega izvora
»Etnični izvor in nacionalnost ne bi smela biti odločujoča dejavnika pri reševanju življenj,« je prav tako izjavil Francesco Rocca. Vendar pa lahko iz uradnih podatkov vidimo, da iz tretjega sveta prihajajo ljudje iz dežel, kjer ta čas ni vojne, prav tako pa ne pripadajo nujno ranljivim skupinam. Lansko leto je bilo kar 72,4 odstotka migrantov in beguncev, ki so prišli čez Sredozemlje moških, letos pa je po tej poti prispelo že 30.513 ljudi, več kot polovica iz Tunizije.Etnični izvor je pravzaprav pomemben dejavnik, ko govorimo o vključevanju v družbo. Ukrajinci se bodo veliko laže vključili v poljsko ali tudi v slovensko družbo kot Sirci, Egipčani ali Nigerijci. Poleg tega sta Poljska in Madžarska danes močno obremenjeni prav zato, ker sta prvi varni državi, iz katerih se bodo Ukrajinci najhitreje lahko vrnili domov, medtem ko se migranti iz tretjega sveta ne ustavijo v prvi varni državi, niti ko bežijo pred vojno, temveč hočejo na »bogati« Zahod.
Nevladniki na nogah
Podobni očitki, kot smo jih že omenili, prihajajo iz levega političnega pola in iz »mainstream« medijev že od začetka vojne. Francoski nevladniki so bili kritični do lokalnih oblasti v Calaisu, ki naj bi drugače ravnale z Ukrajinci kot z drugimi migranti in begunci. Migrantoljubni poljski aktivisti pa so zafrustrirani zaradi tega, ker Poljska sprejema Ukrajince, še naprej pa zavrača migrante, ki že skoraj eno leto vdirajo čez belorusko mejo. Svojo domovino naj bi bilo zapustilo že približno šest milijonov Ukrajincev, od tega jih je dobra polovica prispela na Poljsko.
Ukrajinci se s čiščenjem javnih površin zahvaljujejo Poljakom
Medtem ko gre pri migrantih iz tretjega sveta predvsem za ekonomske in socialne turiste, ki hočejo izkoriščati velikodušno socialno pomoč v zahodnih državah, se je veliko ukrajinskih beguncev na Poljskem že zaposlilo. Zaposlujejo se predvsem v živilski industriji in gostinstvu, tekstilni industriji, elektroniki in izdelavi pohištva. Hkrati so Ukrajinci svojo hvaležnost za sprejem izrazili tudi z okoljevarstvenimi dejavnostmi. Lotili so se namreč čiščenja parkov, gozdov in drugih javnih površin na Poljskem, da bi se tako zahvalili ljudem, ki so jih sprejeli in jim ponudil pomoč v za njihovo domovino temnih časih. Tega se lotevajo predvsem ob sobotah v skladu s tradicijo »subotnik«, ko je čas za urejanje okolice. Ukrajinci so se tega lotili najprej v Suwałkiju, kmalu pa se je takšna praksa razširila tudi na druga poljska mesta. V Vroclavu je tako petdeset Ukrajincev neko soboto očistilo smeti okoli ribnika. Pri tem je eden od prostovoljcev za lokalni medij Nasze Miasto dejal: »Vi ste nam pomagali, zato smo se vam hoteli nekako oddolžiti.« Omenjeni ukrajinski prostovoljec živi na Poljskem že nekaj let, s svojo gesto pa se je hotel zahvaliti Poljakom, da so sprejeli njegove sonarodnjake. Drugi prostovoljec, ki prav tako že nekaj let živi na Poljskem, je dejal: »Na ta način se hočemo zahvaliti Poljakom, ki so sprejeli naše sonarodnjake, ki bežijo pred vojno.« Vsekakor gre za solidarnostno gesto, ki ji nismo priča med v Evropi živečimi Arabci in Afričani.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija