Star pregovor pravi, da se počasi daleč pride. To ljudsko modrost potrjuje tudi evolucija levice, ki je po letu 1945 uspela vzpostaviti kulturno hegemonijo na Zahodu. Skozi omenjeno hegemonijo so se nekoč marginalne skupine razvile v močna gibanja ki so se, velikokrat podprta s kapitalom določenih interesnih skupin, v obdobju nekaj generacij prebila v središče družbe. Gre za različne skupine, ki naj bi se zavzemale za pravice raznih domnevnih žrtev zatiranja in diskriminacije. Od samooklicanih prvakov »človekovih pravic« do borcev za homoseksualce in priseljence, so v desetletjih po drugi svetovni vojni, zlasti od konca šestdesetih let naprej, takšna gibanja rastla kot gobe po dežju. Danes smo med temi gibanji priča novem pojavu, in sicer »wokeismu« ali »prebujenosti«, ki je postal nova ideologija, ali bolje rečeno sekularna religija sodobne levice. Značilno zanj pa je, da hoče pod tančico borbe proti krivicam in zatiranju uničiti zahodno civilizacijo, evropsko kulturo, nuklearno družino in tradicionalne vrednote. Za pripadnike »woke« ideologije je značilno, da v zasedi kot hijene čakajo na povod, da lahko zaradi »neprimerne« izjave koga raztrgajo in žrtvujejo na oltarju politične korektnosti. Zato bi jim bolj od »prebujenih«, ustrezal izraz »nergači« ali »zblojenci«.
»Biti prebujen« ali »Wokeism«
Gre za navidezno nov trend, ki pa je le nadaljevanje stoletnih naporov in načrtov spodkopavanja in uničenja civilizacije evropskega človeka in Zahoda. Sam izraz »woke« pomeni »biti prebujen«, okoli njega pa se je spletla celotna nova ideologija, oziroma nekakšna oblika sekularne religije in kulta. V levičarskem besednjaku »biti prebujen« pomeni biti družbeno osveščen glede rasne neenakosti in diskriminacije proti istospolnim osebam, migrantom in vsem ostalim domnevnim žrtvam, katerih izkoriščevalec in zatiralec je po prepričanju levice seveda heteroseksualen beli moški. Izraz se je v podobnem kontekstu prvič uporabil že leta 1942 v delu temnopoltega ameriškega avtorja J. Saundersa Redinga imenovanem »Črnec govori za svoje ljudstvo«. Resnično popularen pa je ta izraz postal leta 2014 z vzponom gibanja Black Lives Matter, oziroma Črna življenja štejejo. Zatem so ga sprejele tudi druge levičarske skupine, ki naj bi se borile proti »sistemskemu rasizmu«, »belskemu supremacizmu«, diskriminaciji, nepravičnosti in drugim namišljenim orodjem zlobnih belcev, ki naj bi zatirali in sovražili vse počez. Medtem, ko za levičarje »biti prebujen« pomeni zavedati se vseh domnevnih krivic do raznih manjšin, gre pravzaprav za bolj moderen in trendovski način izražanja podrejenosti politični korektnosti. Biti »prebujen« ne pomeni dejansko misliti s svojo glavo, temveč pomeni razmišljati v skladu s politično korektnostjo, ki je ideološko orožje levice. Kdor razmišlja izven teh okvirjev pa je označen za »nestrpneža« in »zadrteža«.
»Prebujenost« – nova religija levice
O novi religiji levice govorimo lahko zato, ker gre bolj kot za politična prepričanja, za določene dogme v katere ni dovoljeno podvomiti. Politična misel mora biti odprta za nasprotna mnenja. Značilnost dogem pa je, da ne dopuščajo dvoma in nasprotnih stališč. Narava tako imenovane »woke« ideologije je v tem pogledu bolj podobna religiji, saj ob nestrinjanju z njihovimi stališči njeni pripadniki postanejo agresivni ali pa začnejo doživljati histerične napade, kot smo videli ob zmagi Trumpa leta 2016. Sekularna religija in kult »prebujencev« ima svoje svečenike enakosti in strpnosti, ki širijo pravoverno »woke« dojemanje sveta in svoje svete spise, kamor spadajo dela kot so Enodimenzionalni človek Herberta Marcusa, ali od novejših del, Bela krhkost (White Fragility) pisateljice Robin DiAngelo in Kako biti anti-rasist (How to be an Antiracist) Ibrama X. Kendija. Imajo svoje apostole, med katere spadajo že omenjeni Herbert Marcuse s principom represivne tolerance in ostali filozofi frankfurtske šole, kot sta bila Theodor Adorno in Max Horkheimer, marksistični filozof György Lukács, Saul Alinsky, avtor knjižice Pravila za revolucijo, Kimberle Crawshaw, ki si je izmislila pojem intersekcionalnost, Derrick Bell, zagovornik kritične rasne teorije in drugi. Ima pa tudi svojo inkvizicijo, ki politično nekorektne heretike zaradi »sovražnega govora« prijavlja na družbenih omrežjih in celo ovaja sodiščem, ter spodbuja med množico vernikov v »prebujenost« lov na čarovnice proti drugače mislečim. To zadnje je opaziti predvsem v ZDA in v zahodnoevropskih državah, kjer razjarjeni levičarji napadajo mirne shode in prireditve. Medtem, ko nekateri slepo sprejemajo nove zapovedi »prebujene« politične korektnosti, se drugim zdi da gre za nekakšno trenutno norost, za trend, ki bo čez nekaj let minil. Vendar pa temu ni tako. Gre za skrbno načrtovan kulturni prevrat, ki traja že stoletje in katerega cilj je z uničenjem tradicij, kulture in nacionalne identitete belih narodov, vzpostaviti multirasno monokulturno potrošniško družbo državljanov sveta. Začetki današnje »woke« ideologije segajo preko levih radikalnih gibanj šestdesetih let v obdobje medvojne Nemčije.
Frankfurtska šola in kritična teorija
Leta 1923 je nemški marksistični profesor prava judovskih korenin Carl Grünberg na Goethejevi univerzi v Frankfurtu ustanovil Inštitut za družbene raziskave, ki je postal znan kot Frankfurtska šola. Pomembnejši misleci Frankfurtske šole, prav tako večinoma judovskega porekla, so bili Max Horkheimer, Theodor W. Adorno, Herbert Marcuse, Erich Fromm in Friedrich Pollock. Glavno vprašanje s katerim so se teoretiki tega, kar je kasneje postalo znano kot kulturni marksizem ukvarjali je bilo zakaj so bile na Zahodu marksistične revolucije neuspešne? Zakaj se delavci niso množično uprli in v imenu delavstva vseh dežel? Podobno vprašanje je mučilo tudi italijanskega marksista Antonia Gramscia, ko je dobro desetletje kasneje sedel v zaporu v času fašistične Italije. Tako Gramsci, kot teoretiki Frankfurtske šole so prišli do podobnega odgovora. Delavec je ostal zvest svoji kulturi, nacionalni identiteti in religiji, ki so ovirale njegovo razredno zavest. Namesto neposrednih nasilnih revolucij, so zato videli rešitev v kulturni revoluciji, skozi katero bi z infiltracijo v izobraževalne ustanove in s prevzemom medijev lahko usmerjali javno mnenje in družbenopolitično vzdušje. Treba je bilo spodnesti kulturne temelje Zahodne civilizacije, uničiti tradicije in rasno zavest, na novo opredeliti pojme kot so družina, rasa in spol, ter ustvariti pogoje v katerih bo mogoče vzpostaviti družbo v skladu z marksističnim dojemanjem človeka in sveta. Teoretiki frankfurtske šole so v ta namen ustvarili »kritično teorijo«. Namen te osrednje teorije kulturnega marksizma je bil izpodbijanje konceptov in vrednot Zahoda tako, da so njeni zagovorniki iskali domnevna protislovja v teh konceptih, zatem pa so jih zaradi teh izmišljenih protislovij razglasili za netočne, ter označili za vir diskriminacij in krivic. Tradicionalne družinske vrednote so seksistične napram ženskam, bela rasna zavest je izvor rasizma in rasne diskriminacije, in tako dalje. Frankfurtska šola je v Nemčiji širila svoje ideje v dekadentni weimarski dobi deset let, dokler ni leta 1933 prišel na oblast Hitler. Zaradi tega, ker so bili njeni glavni teoretiki Judje in marksisti se je takrat Frankfurtska šola za kratek čas preselila v Ženevo v Švici, dokler ni bila leta 1935 premeščena v New York na univerzo Kolumbija. O povezavah med kulturnim marksizmom in dejstvom, da so bili glavni teoretiki kritične teorije Judje je sicer v svojih delih pisal ameriški profesor Kevin MacDonald. Po vojni so se nekateri od njih vrnili v Nemčijo kjer so oblikovali politično kulturo Zahodne Nemčije, drugi pa so po ZDA in v evropskih državah spodbujali »baby boom« generacijo 60. let k uporu proti ustaljenim vrednotam zahodnih družb.
Kulturna vojna
Misleci Frankfurtske šole so močno vplivali na nadaljnji razvoj levice. Leta 1967 je nemški komunist in študentski aktivist Rudi Dutsche skoval izraz »dolgo korakanje skozi institucije«, s katerim je povzel ideje Antonia Gramscia in očetov kulturnega marksizma, ki so zagovarjali potrebo po kulturnih spremembah, ki bi omogočale politične spremembe. Baby boom generaciji, ali po domače »boomerjem«, so na ameriških in zahodnoevropskih univerzah predavali teoretiki in pripadniki kritične teorije. Konec 60. let je tako prišlo do velikih študentskih demonstracij v ZDA in v Evropi, ki so se glede na različne okoliščine odvijale drugače, obenem pa so vse izvirale iz idej Frankfurtske šole, od radikalnih feministk in prvih zagovornikov LGBT skupnosti pa do Gibanja za državljanske pravice in raznih hipijevskih proti-vojnih gibanj. V tem času se razvijeta tudi dve ideji, ki sta močno vplivali tako na takratne kontra-kulturne petokolonaše, kot tudi na današnji »woke« fenomen. Gre za represivno toleranco Herberta Marcusa, ki je trdil, da si tisti, ki – po levičarskih standardih – niso tolerantni, tolerance ne zaslužijo, in za idejo kritične rasne teorije ameriškega temnopoltega profesorja prava Derricka Bella. Po zgledu kritične teorije, se kritična rasna teorija posveča vlogi rase pri »družbenih krivicah« in zaključuje, da je izvor le teh »belski supermacizem«. Bell je imel tudi velik vpliv na Baracka Obamo. Po znamenitih demonstracijah leta 1968 je bila rojena sodobna levica, ki se je pod vplivom kulturnega marksizma vse bolj oddaljevala od delavskega razreda in osredotočala raje na pravice raznih zatiranih manjšin, dokler ni nekaj desetletij kasneje popolnoma izdala delavca s popolnim osredotočanjem na pravice LGBT skupnosti in s podporo migracijam, ki zaradi uvoza poceni delovne sile najbolj škodujejo ravno delavcu. Kasneje, v času generacije X, ki so jo vzgojili »boomerji«, je temnopolta aktivistka Kimberle Craigshaw doprinesla k razvoju »prebujene« levice s skovanko »intersekcionalnost«, ki naj bi se osredotočala kako je posameznik zaradi svoje rase, spolnosti in spolne usmerjenosti lahko obenem zatiran zaradi različnih razlogov.
»Woke« religija v Sloveniji
Religija »prebujenosti« je naletela na plodna tla tudi v Sloveniji. Njene častilce najdemo v strankah opozicije, med protestniki proti trenutni vladi in pa predvsem v vrstah »akademikov« in novinarjev, ki se počutijo poklicane, da budno spremljajo vsak čivk in vsako besedo bolj in manj znanih desničarjev in konservativcev, ter ob vsaki priliki zganjajo hrup o »nestrpnosti« in »širjenju sovraštva«. Med tipične častilce kulta »prebujenosti« lahko štejemo Darka Štrajna iz Pedagoškega instituta, novinarje kot sta Blaž Zgaga in Anuška Delić in politike levih in liberalno demokratskih strank, kot so Luka Mesec, evropska poslanka Irena Joveva in drugi. Ogorčenje levičarjev nad domoljubnim kvizom za dijake, ki ga organizirata Nova24 tv in VSO je tipičen primer »prebujenosti« sodobne levice.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
