Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo potekale pod budnim očesom kitajskega represivnega aparata. Na Kitajskem zatirajo Tibetance in ne dovolijo svobode govora. Kljub temu liberalne demokracije poslujejo s to državo.
V nedavnem intervjuju za Demokracijo je hrvaški avtor in nekdanji diplomat dr. Tomislav Sunić opisal moderno Kitajsko kot državo, ki ji je uspelo uresničiti kombinacijo represivnega komunizma in kapitalistične družbe. Kot pravi, Kitajska po eni strani izvaža svoje izdelke po vsem svetu in je v tem pogledu primer prostega trga, po drugi pa ji vlada ekstremno represivna oligarhijska in monolitna komunistična partija. Kitajska je znana po zatiranju t. i. človekovih pravic, ki jih v zvezde kujejo mnoge zahodne države, ki hkrati poslujejo z njo. Od preganjanja etničnih manjšin, kot so Ujgurji, do teptanja avtonomije Tibeta, Kitajski ni preveč mar za svobodo govora ali za pravice manjših narodov. Vendar pa nasprotniki kitajske represije očitno zaman protestirajo in tarnajo o Ujgurjih, Hongkongu ali Tibetu in zahtevajo od predstavnikov liberalnih demokracij iz Bruslja, da ukrepajo glede kršenja človekovih pravic na Kitajskem, ti pa nočejo ogrožati poslovnih sporazumov in trgovanja s Kitajsko, tako kot ob izbruhu kitajskega virusa niso pravočasno hoteli ustaviti prometa s tem azijskim velikanom.
Opozorilo atletom na olimpijskih igrah
Kljub temu se zaradi prihajajočih zimskih olimpijskih iger, ki se bodo četrtega februarja začele v Pekingu, znova v javnosti več govori o represiji, zatiranju in cenzuri, ki jo izvajajo tamkajšnje oblasti. Športniki, ki bodo sodelovalni na olimpijadi, bodo nenehno pod nadzorom oblasti, njihova pravica do svobode govora pa bo močno omejena. Namestnik direktorja organizacijskega odbora olimpijskih iger Yang Shu je že januarja opozoril vse udeležence glede izražanja kakšnih neprimernih misli in stališč, ki niso v skladu s komunistično oligarhijo. Dal jim je namreč vedeti, da »bo vsako obnašanje ali govorjenje, ki ne bo v skladu z olimpijskim duhom in pa predvsem s kitajskimi zakoni in pravili, kaznovano«. Kitajska na tem področju ne pozna šale. Lanskega novembra je 35-letna kitajska teniška zvezda Peng Shuai na kitajskem družbenem omrežju Weibo obtožila upokojenega kitajskega politika Zhanga Gaolija, nekdanjega podpredsednika vlade Xi Jinpinga, spolne zlorabe. Objava je bila s spleta izbrisana le v nekaj minutah. Shuai pa ni bila »izbrisana« le iz družbenega omrežja, temveč je za nekaj časa izginila tudi iz javnega življenja. Kasneje se je znova pojavila in preklicala obtožbe, vendar pa mnogi dvomijo o ozadju celotne zadeve.
Zatiranje in represija
Medtem ko bruseljski center moči, ki mu cenzura drugačnih mnenj prav tako ni tuja, obtožuje lastne članice Evropske unije represije svobode govora, ker pač nočejo otrok učiti v šolah spolne teorije, molči o Kitajski, kjer prav zares vlada splošna cenzura. Na spletu je cenzura zelo močna, saj nekatere strani sploh niso dostopne. Vendar pa cenzura in represija ni omejena le na brisanje objav na spletu. Jeseni leta 2019 je 46-letni menih iz Tibeta Choegyal Wangpo ob obisku glavnega mesta te »avtonomne pokrajine« Lhasa, pozabil svoj mobilni telefon v neki kavarni. Lastnik kavarne je telefon izročil policiji, ta pa je na njem odkrila sporočila med menihom in drugimi Tibetanci, ki so v državi Nepal ustanovili svoj samostan. Iz sporočil je bilo razvidno, da je omenjeni menih iz samostana Tengro poslal denarni prispevek v imenu tega samostana, da bi Tibetancem iz Nepala pomagal pri popravljanju škode, ki jo je leta 2015 špvzročil močan potres v Nepalu. Ob tem odkritju so kitajske službe nemudoma vdrle v vas in samostan Wangpoja, preteple več menihov in opravile hišne preiskave. Prav tako so priprle dvajset menihov in vaščanov, ki so bili osumljeni, da ohranjajo stike s Tibetanci iz tujine in da posedujejo fotografije ali literaturo dalajlame. To je le en primer represije na Kitajskem in tlačenja tistih, ki ne ustrezajo komunistični partiji.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
