V prvi polovici 20. stoletja so marksistični sociologi začeli načrtovati uničevanje evropske civilizacije Cilj je bil seveda utopičen: spremeniti, predrugačiti Evropejce.
Teoretiki družbenih sprememb so dotedanje neuspehe pripisali napačnim metodam delovanja.
Za predrugačenje evropskega človeka
Italijanski marksistični ideolog Antonio Gramsci, ki so ga leta 1926 zaprli, je spoznal, da revolucije leta 1918 v Zahodni Evropi niso bile uspešne zato, ker so ljudje vraščeni v svoje civilizacijsko okolje in da ga niso pripravljeni radikalno spremeniti. Prej ali slej se vrnejo k staremu, ustaljenemu načinu bivanja. Da bi lahko uvedli komunistični model družbe, bi bilo treba začeti pri civilizacijskih osnovah. V knjigi Zapisi iz zapora je postavil tezo, da bi ljudem najprej vzeli njihovo navezanost na svoj narod, svojo državo, svoj jezik, družino, spremenili celo spolne navade. Ko bi ljudje postali odtujeni od tradicionalne evropske civilizacije, bi jih lahko prevzgojili v kaj drugega, uresničili komunistični ideal drugačne družbe.
Tako se je začel zadnji poskus predrugačiti evropskega človeka in njegovo civilizacijo ter uresničiti utopične predstave o brezrazredni družbi. Ta nova ideologija se je lotila evropske civilizacije oziroma evropske kulture, zato jo imenujemo tudi kulturni marksizem. Ta sedaj že nekaj desetletij uspešno uničuje evropske civilizacijske osnove.
Uresničevanja tega načrta se je teoretično lotila skupina sociologov, predstavnikov tako imenovane Frankfurtske sociološke šole, ki je za časa nemške Weimarske republike pred drugo svetovno vojno v Frankfurtu ustanovila Inštitut za socialne raziskave, (Institut für Sozialforschung). V njem so delovali Max Horkheimer (1895–1973), ki je inštitut vodil, Friedrich Pollock (1894–1970), Theodor W. Adorno (1903–1969), Herbert Marcuse (1898–1979), Leo Löwenthal (1900–1993) in Erich Fromm (1900–1980), po vojni pa so se jim pridružili še Alexander Mitscherlich (1908–1982), Jürgen Habermas (1929) in drugi. Vsi sodelavci inštituta so bili člani nemške komunistične stranke.
Začeli rušiti temelje zahodne družbe
Učenje frankfurtskih levičarskih sociologov, filozofov in psihoanalitikov se je osredinjalo v teoriji, ki so jo imenovali »Kritična teorija«. Kritična teorija seveda ni bila nikakršna znanost. Smoter vsake znanstvene kritike je namreč kritičen pretres, kritična presoja neke teze ali nekega znanstvenega delovanja. Cilj kritike je najti morebitne napake ali odklone v teoriji, približati se (znanstveni) resnici. Frankfurtska Kritična teorija pa je bila od vsega začetka usmerjena v rušenje temeljev zahodne družbe. Njen cilj ni bil približevanje resnici, ampak spreminjanje predmeta njenega raziskovanja, spreminjanje družbe v smislu kulturnega marksizma. Bila je torej družbeni nauk.
Delo, ki sta ga skupaj napisala Max Horkheimer in Theodor Adorno, je Dialektika razsvetljenstva (Dialektik der Aufklärung), najpomembnejše delo Kritične teorije, v katerem sta napadala razsvetljenstvo.
Naj omenim študijo, ki so jo izvedli frankfurtski sociologi in ki je verjetno odločilno vplivala na njihovo nadaljnje delo. Po ameriškem zgledu so opravili anketo z vprašalniki. Vprašalniki so bili namenjeni raziskovanju psihološke strukture delavstva in nameščencev, skupine, ki bi po Marxovem prepričanju morala izvršiti družbene spremembe. Spraševali so seveda tudi po političnih usmeritvah, vzgojnih praksah in podobno:
Rezultati ankete so nedvoumno pokazali, da delavci, volivci levih strank v veliki večini niso imeli pričakovanih karakternih lastnosti in »naprednih« nazorov. To je za frankfurtovce pomenilo, da delavstvo v Nemčiji ne bo vztrajalo pri svojih (levih) političnih usmeritvah, ko bo prišlo do političnih zaostritev, da je zanje (za Jude torej) položaj spričo pojava nemških nacionalnih socialistov in njihovega antisemitizma resen in da se je treba pripravljati na odhod v ZDA. (Pričakovali bi, da se bodo kot komunisti izselili v Sovjetsko zvezo.) Spoznali so, da družbe ne bodo spremenili, če bodo, sledeč Marxu, računali predvsem na delavski razred, ter da je pripadnost evropski civilizaciji in njenim normam, zlasti občutje pripadnosti krščanstvu, poglavitna ovira pri marksističnem projektu ustvarjanja novega, drugačnega človeka. Spoznanje, da je evropska civilizacija s svojim krščanskim jedrom njihov glavni nasprotnik, je pripeljalo do povsem drugačne marksistične strategije, zato od takrat naprej ne govorimo več o marksizmu, temveč o neomarksizmu, kulturnem marksizmu ali o novolevičarstvu. Frankfurtovci so ugotovili to, kar je napisal že Gramsci, da je namreč treba »prevzgajati« neko drugo plast družbe in ne več delavstva. Ciljna skupina prevzgoje ni več proletariat, ampak mladi intelektualci. Tudi vsebina učenja je drugačna. Iz politične filozofije Frankfurtske šole izhajajo njene predvsem vzgojno-družbene zahteve. Z njimi naj bi evropskega človeka »osvobodili« iz »jarma« avtoritarnih struktur, kot so: zakonska zveza, družina, domovina, narod, ali izpod »jarma« naravnih hierarhij, kot je avtoriteta staršev. Kot je zapisal Hokheimer, naj bi bila meščanska družina »osnova fašizma«. To pa zato, ker naj bi vzgoja v taki družini temeljila na avtoriteti. Namesto univerzalistične etike razsvetljenstva naj bi prišla etika »osvobojenega« osebka.
V duhu neomarksizma spreminjali družbo
Neomarksisti Frankfurtske šole so se po končani drugi svetovni vojni v Nemčijo vrnili skupaj z ameriškimi zmagovalci. Njihova naloga je bila izvajati program denacifikacije in preobrazbe nemške mladine, Nemce pripraviti za demokracijo. V resnici pa so v duhu neomarksizma spreminjali temelje zahodne družbe. Njihov veliki uspeh je temeljil na dejstvu, da so delovali na demoralizirano, po dveh svetovnih vojnah izmučeno in razočarano evropsko prebivalstvo. Njihovi učenci so izvajali »pohod skozi institucije«, dobivali so službe v časopisnih uredništvih, radijskih in televizijskih postajah, učili so na univerzah, vstopali v sodni sistem, skratka, osvajali so vso humanistično nadstavbo družbe tako v evropskih državah kot v ZDA. V vseh teh institucijah so imeli in še imajo prevladujoč vpliv na javno mnenje.
Neomarksizem, ta na videz znanstveno utemeljena ideologija, v resnici pa utopistična psevdoreligija, se je razširila po vsej Evropi, ZDA, Kanadi. Posamezni sklopi uničevanja evropske civilizacije pa so: antiavtoritarizem, feminizem, multikulturnost, uveljavljanje spolno deviantnih osebkov, teorija več spolov, nasprotovanje racionalnosti, obsojanje civilizacije »belega človeka«, uničevanje družine, permisivna vzgoja, nasprotovanje obstoju narodov in zavzemanje za uresničenje nacionalno in rasno pomešane Evrope, spreminjanje zgodovinskega spomina, pačenje evropske preteklosti, idealiziranje islamske civilizacije … Bistvena značilnost te politične religije je, da je skrajno destruktivna, njeno orožje pa je tako imenovana politična korektnost.
Izbruh te ideologije, ki naj bi vodil v revolucijo, je bil »študentska vstaja« leta 1968. Na srečo je delavski razred, sit revolucionarnih obljub, takrat ostal ob strani. Revolucije ni bilo, Evropa pa se po tem letu vendarle pospešeno spreminja na slabše.
Skoraj odveč je pripomniti, da se je kulturni marksizem zažrl tudi v vse pore slovenskega življenja. To destruktivno ideologijo še vedno negujejo in utrjujejo na mnogih ustanovah: v šolskem sistemu, v pisanih medijih, na FDV, FF na nacionalni RTV pa še kje. Njegove posledice so tudi civilizacijska miselna zmeda in fizično izginjanje slovenskega naroda.
Avtor: Borut Korun
Tekst je bil prvič objavljen v Demokraciji
