Multikultura je danes ideal progresivnih liberalnih levičarjev, ki ga preko osrednjih medijev vsiljujejo celotnemu prebivalstvu Evrope in Zahoda. Multikulturo podpirajo tudi bruseljski globalisti in različne institucije Evropske unije.
Gre za idejo o družbi, v kateri različne kulture in ljudstva živijo v harmoniji, medsebojno povezana s skupnim zavedanjem, da pripadajo človeštvu. Multikulturne vrednote, ki naj bi poleg omenjenega zavedanja združevale te pisane skupnosti, pa izhajajo iz ideje o neodtujljivih človekovih pravicah vsakega posameznika, vsakega človeškega bitja na tej Zemlji ne glede na to, od kod prihaja in kje trenutno je. Glavna predpostavka je, da smo vsi le ljudje, da so »stara« etnična in rasna razlikovanja danes v globaliziranem svetu nepotrebna, saj naj bi izhajala iz predsodkov, pa tudi, da se različne rase razlikujejo le v barvi kože, da smo ob rojstvu vsi »nepopisan list papirja« in da nas oblikuje predvsem okolje in ne kakšne specifične »rasne« prirojene lastnosti. Če sledimo tej logiki, lahko vsak Afričan postane novi Tesla ali Beethoven, če le odrašča v pravem okolju in je deležen prave vzgoje. Vsekakor pa lahko vsak Afričan ali Arabec, če odrašča v zahodnem kulturnem okolju, postane dober in pravi Evropejec.
Cenzura v imenu multikulture
Vse to zveni lepo in navdihujoče, vendar pa vsebuje majhno napako; empirične dokaze in znanstvene raziskave, ki potrjujejo, da je človeška narava neskladna s temi predpostavkami in da potemtakem multikultura v takšni obliki preprosto ni mogoča. Kljub temu multikulturen in globalni svet ustreza liberalnim elitam in politikom. Zato se danes človekove pravice, ki naj bi bile tudi eden od temeljev multikulturne, liberalne družbe, grobo kršijo, saj naj bi te pravice vsebovale tudi svobodo govora, ki pa je danes prav v imenu multikulture cenzurirana in potlačena, če ogroža to vizijo sveta. Osrednji mediji in tudi oblasti v Evropi in v ZDA velikokrat prikrivajo mnoge zločine priseljencev nad avtohtonim prebivalstvom, hkrati pa cenzurirajo oziroma marginalizirajo tudi znanost, ko ugotovitve njenih raziskav ne ustrezajo multikulturnim predpostavkam. Prav tako pa se z marginalizacijo, s cenzuro in celo sodišči soočajo vsi, ki opozarjajo na negativne posledice multikulturnosti, o katerih redno pišemo tudi v Demokraciji. Tako je ameriški znanstvenik James Watson, znan kot »oče DNK«, ki je leta 1962 prejel Nobelovo nagrado, je, potem ko je v nekem intervjuju namignil, da obstajajo v inteligenci razlike med rasami, saj je rekel, da ni optimist glede prihodnosti Afrike, ker naj bi vse socialne politike temeljile na predpostavki, »da je inteligenca Afričanov na isti ravni kot naša, vendar vsi testi kažejo, da ni tako«, izgubil službo. Leta 2019 pa je izgubil tudi svoj častni naziv, ko je v nekem dokumentarcu izjavil: »Na splošno obstaja razlika v IQ-testih med črnci in belci, po mojem mnenju je ta razlika genetska.«
Raznolikost človeštva
O razvoju ras in raznolikosti človeštva pišejo mnogi akademski avtorji, ki v svojih delih opisujejo rezultate različnih raziskav na tem področju. Mednje spadajo Charles Murray in psiholog Richard J. Herrnstein, ki sta pisala o povezavah med raso in inteligenco v knjigi »The Bell Curve« (Enakomerna krivulja), Frank Salter, ki se posveča genetskim razlikam, in antropolog Gregory Cochran, Nicholas Wade in Michael H. Hart, ki so pisali o genetskih spremembah v človeški zgodovini, ki so bile posledice naravnega okolja in novih kulturnih praks ter so izoblikovale različne rase. Temu vprašanju pa se posvečata tudi »disidentska« avtorja psiholog Kevin MacDonald, ki se ukvarja predvsem z evolucijsko psihologijo, in Jared Taylor, ki je na temo rasne raznolikosti izdal že več knjig, ter mnogi drugi strokovni avtorji, ki so pripravljeni tvegati svoj ugled s tem, ko na podlagi odkritij o človeški naravi, genetiki in inteligenci nasprotujejo splošno sprejetim normam, ki so prilagojene liberalnemu svetovnemu nazoru. Michael Hart je ključne rasne razlike razdelil v naslednje kategorije: površinske razlike, kot so barva kože in las, oblika nosu in ustnic itd., odpornost na različne bolezni, npr. na srpastocelično anemijo, malarijo in ošpice, starost, v kateri oseba telesno dozori, reproduktivne lastnosti, kamor spadata starost, ko deklice prvič dobijo menstruacijo, in obdobje nosečnosti, ter telesne lastnosti, kamor spadajo višina, kapaciteta pljuč, širina bokov, dolžina udov, čokatost itd. Temu pa dodaja še dve pomembni kategoriji; razlike v obnašanju, povezane z agresivnostjo, impulzivnostjo pa tudi s stopnjo ločitev in t. i. r-K strategije preživetja, ki so povezane s časovnim intervalom med rojstvi, s številom potomcev in s starševsko vzgojo. Afričani naj bi se zaradi višje smrtnosti v svojem prvotnem naravnem okolju tako bolj posvečali reprodukciji in večjemu številu potomcev, medtem ko naj bi Evropejci imeli manj potomcev in bi se bolj posvečali vzgoji posameznih otrok. Poleg tega pa se Hart posveča tudi že omenjenim razlikam v inteligenci. V tem pogledu je britanski psiholog Richard Lynn opravil obsežno analizo na podlagi nacionalnih rezultatov IQ- testov, ki kaže, da je povprečen IQ pri Evropejcih približno 100, pri severovzhodnih Azijcih okoli 105, pri Afroameričanih okoli 85 in pri podsaharskih Afričanih okoli 70.
Multikultura v praksi
Vprašanje rasnih razlik je seveda zelo obširna tema, raziskave na tem področju pa so povzete v mnogih akademskih delih in knjigah. Kljub temu nam tudi splošne prej omenjene razlike dajejo vedeti, da ima multikultura predvsem dve negativni posledici. Prvič, v multikulturni družbi pride tudi do mešanja ljudstev, ki uničuje specifične lastnosti določene rase ter znižuje splošne sposobnosti potomca, ki je produkt tega mešanja. Drugič, zaradi prirojenih razlik v inteligenci in obnašanju se bodo različne rase drugače odzvale na vsakdanje situacije v življenju, drugače dojemale svet okoli sebe in ustvarile različne načine življenja, kar se odraža tudi v različnih kulturnih praksah, vrednotah in tradicijah povsod po svetu. Zaradi teh kulturnih razlik, ki so posledica rasnih razlik, je asimilacija nemogoča, kot vidimo danes na multikulturnem Zahodu, kjer nastajajo v migrantskih naseljih vzporedne družbe, ki se držijo šeriatskih zakonov in svojih vrednot, ki so mnogokrat v nasprotju z vrednotami avtohtonega prebivalstva. Sobivanje različnih ljudstev pa prav tako vodi v etnične spopade in boj za prevlado. Avtohtona kultura se sooča z naraščanjem kriminala, ki je velikokrat posledica nerazumevanja ali prezira priseljencev do zakonov in običajev avtohtonega prebivalstva, saj se ne skladajo z njihovimi lastnimi navadami. Multikulturno sobivanje tako ni mogoče, saj se vedno sprevrže v konflikte. Vendar pa so tisti, ki jim zaradi njihovih interesov, kot sta pritok poceni delovne sile ali lažji nadzor množic brez korenin, prek subverzije in širjenja lažnih ideologij, ki zanikajo pomen rase, pri Evropejcih v dobršni meri uničili občutek za lastno etnično skupnost, ki se odraža v določeni meri etnocentrizma. Tako Evropejci egalitarizem in altruziem, ki sta sicer koristna znotraj določene etnokulture, zamenjujejo za altruizem in egalitarizem, ki se nanašata na celotno človeštvo. Evropske narode hočejo s tem prepričati, naj na oltarju multikulture žrtvujejo svojo etnokulturno dediščino in prihodnost svojih otrok. Po drugi strani pa je etnocentrizem prišlekov ostal nedotaknjen in jih spodbuja k prevzemu evropskega kontinenta, ki se zato počasi spreminja v tretji svet. Multikultura je tako pravzaprav lažna ideologija in le prehodno obdobje iz relativno homogene Evrope v multirasno globalno družbo pod nadzorom Evropi sovražnih elit. Resnična raznolikost je mogoča le na globalni ravni v svetu, kjer ima vsako ljudstvo pravico do svoje domovine, današnja levičarska multikultura pa pomeni uničenje te raznolikosti. Zato imamo lahko le eno − multikulturalizem ali pa ohranitev človeške raznolikosti.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
