Množične migracije predstavljajo danes pomembno sredstvo in tudi orožje med seboj povezanih liberalnih mednarodnih elit, ki hočejo ustvariti svet po meri neoliberalizma oziroma globalno družbo prostega pretoka ljudi in kapitala, ki je ne omejujejo državne meje ali posamezne nacionalne identitete. Za mednarodne korporacije predstavljajo množične migracije predvsem poceni delovno silo, za liberalne in levičarske politike pa nove volivce.
Političen »mainstream« in osrednji mediji v službi globalistov seveda trdijo, da gre pri celi stvari le za teorijo zarote. Vendar pa na samo idejo o veliki demografski zamenjavi s pomočjo množičnih migracij ne naletimo prvič pri francoskem pisatelju Renaudu Camusu, ki je skoval ta izraz, temveč pri Združenih narodih. Razlika je seveda, da je Camus v tovrstni zamenjavi prepoznal veliko grožnjo evropskim narodom, zaradi česar je ožigosan za ekstremista in teoretika zarot, Združeni narodi pa so v zamenjavi prebivalstva videli rešitev za evropsko gospodarstvo. Že v začetku novega tisočletja so namreč Združeni narodi objavili poročilo, ki vidi rešitev za zaton prebivalstva v Evropi, ne v spodbujanju večje rodnosti, temveč v »nadomestnih migracijah«. Z uvozom migrantov naj bi se reševalo evropske družbe in gospodarstvo. Takšno stališče seveda izhaja iz liberalnega prepričanja o enakosti ali istosti vseh ljudi, kar pomeni da lahko brez težav iz prebivalcev tretjega sveta »naredimo« nove Evropejce. Temelj tega stališča je teorija tabula rasa, ki pravi da je vsak človek ob rojstvu kot »nepopisan list papirja«, kar pomeni da ga lahko oblikujemo kot želimo. Tako lahko iz Eskima, afriškega Grmičarja ali indijanca iz Amazonskega pragozda brez težav naredimo dobrega Evropejca, če bo odraščal v evropskem okolju in bo deležen ustrezne vzgoje. Zanikanje vseh prirojenih genskih in rasnih predispozicij pa se je izkazalo za napačno, kljub temu, da liberalci, levičarji in globalisti tega ne priznavajo. Danes smo namesto združevanju narodov in ljudstev, ki bi ustvarjala nove skupnosti na podlagi človeške identitete, ki je ne bi ovirale več rasne in nacionalne identitete, v multikulturnih družbah priča tekmovanju različnih etničnih skupin, atomizaciji družbe in prostovoljni segregaciji. Druge in tretje generacije v Evropi rojenih otrok priseljencem se večinoma, včasih celo bolj zagriženo od svojih staršev ali starih staršev, oklepajo svoje kulturne identitete in veroizpovedi. Zviška gledajo na avtohtone prebivalce in ne upoštevajo državnih zakonov. Nastajajo celotna območja, ki niso pod nadzorom oblasti in so bolj kot Franciji ali Švedski, podobna Bližnjemu vzhodu. Le ostanki stare arhitekture in drugačna klima nas v nekaterih zahodnih prestolnicah spomnijo, da smo vendarle v Evropi in ne v Aziji ali Afriki.
Kljub vse bolj očitnemu neuspehu integracije, globalisti še kar zagovarjajo množične migracije, saj s tem branijo svoje interese. Poleg nadomestnih migracij so tako leta 2018 mnoge države pristopile k novemu paktu ZN o migracijah, bolj znanem kot Marakeški deklaraciji, ki naj bi bila sicer nezavezujoča in naj bi urejala vprašanje migracij. Poleg pospeševanja le teh, najdemo v paktu tudi zagovarjanje preganjanja vseh nasprotnikov množičnih migracij pod tančico boja proti rasizmu.
Že pred Marakeško dekleracijo pa je Generalna skupščina Združenih narodov 25. septembra leta 2015 sprejela tako imenovano agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki je bolj znana preprosto kot Agenda 2030. Na površju gre za značilne humanitarne cilje trajnostnega razvoja, s katerimi globalisti radi zakrivajo svoje resnične namene. Če namreč pogledamo pobližje nekatere izmed točk omenjene resolucije, postane jasno da gre med drugim tudi za pospeševanje množičnih migracij in velike demografske zamenjave.
Med drugim je v resoluciji, ki je v angleškem jeziku na voljo na spletni strani Združenih narodov, pod podnaslovom Nova agenda v točki 29 zapisano, da resolucija prepoznava »pozitiven prispevek migrantov k vključujoči rasti in trajnostnem razvoju«. V isti točki lahko preberemo tudi, da bodo države na mednarodni ravni sodelovale, da bi zagotovile »varne, urejene in redne migracije, ki vključujejo popolno spoštovanje človekovih pravic in humano ravnanje z migranti, ne glede na status migrantov, beguncev ali razseljenih oseb.«
Zatem v cilju št. 10, ki se glasi »zmanjšanje neenakosti znotraj držav in med državami« naletimo na točko 10.7, ki se glasi: »Spodbujanje urejenih, varnih, rednih in odgovornih migracij in mobilnosti ljudi, tudi z izvajanjem načrtovanih in dobro organiziranih migracijskih politik.«
Z drugimi besedami, gre za nadaljevanje in pospeševanje množičnih migracij v Evropo in na Zahod. Kot vedno je vse to »zavito« v lepe besede o človekovih pravicah in humanitarnih plemenitih prizadevanjih. Vendar pa množične migracije služijo predvsem mednarodnim elitam, ki izkoriščajo migrante za svoje cilje in nas vodijo v prepad na dnu katerega nas čaka dokončna poguba in zaton naše civilizacije.
Avtor: Andrej Sekulović
