Menjave vodstev držav. Naravne katastrofe. Državni udari. Vojne. Vse to in še več je zaznamovalo leto, ki si ga bomo v svojem kolektivnem spominu v prvi vrsti zapomnili predvsem kot drugo leto spopadanja s pandemijo novega koronavirusa.
Mesec januar je prinesel začetek cepilne kampanje v številnih državah sveta. V Združenih državah Amerike je nastopila nova administracija. Marca smo z začudenostjo opazovali, kako je nasedla ladja Ever Given blokirala Sueški kanal in povzročila zamude pri dostavi tovora po svetu. Sredi maja je prišlo do napetosti na Bližnjem vzhodu, kjer so izbruhnili spopadi med Izraelci in Palestinci. Poleti je prišlo do umika zahodnih sil iz Afganistana. Septembra je bil podpisan varnostni pakt AUKUS. Jeseni smo bili priča naraščanju napetosti v Indo-Pacifiški regiji, kjer Ljudska republika Kitajska pritiska na Tajvan.
Joe Biden je novi ameriški predsednik
Dvajsetega januarja je Joe Biden na inavguraciji v prestolnici Washington uradno prisegel in postal 46. predsednik ZDA. Njegova politična pot se je začela v zvezni države Delaware, ki jo je med letoma 1973 in 2009 zastopal v senatu. Zatem je postal podpredsednik in bil sopotnik Baracka Obame v obeh njegovih mandatih. Ker je danes v njegovem kabinetu več ljudi iz tega obdobja, je slišati, da je to pravzaprav tretji Obamov mandat. Prvi meseci nove administracije so minili v znamenju zagona cepilne kampanje. S poletjem je prišlo do rahljanja omejitvenih ukrepov, ob tem pa je zvezna vlada zaradi napovedi obveznega cepljenja in nošenja mask prišla v konflikt z republikanskimi guvernerji. Kaotičen umik zahodnih sil iz Afganistana je privedel do prvega resnega padca podpore Bidnu, rezultati anket pa kažejo, da se je ta do danes še zmanjšala. Razlogi za to bi naj bili predvsem naraščajoča cena energentov in življenjskih potrebščin ter kriza na južni meji.
Umik iz Afganistana
Že omenjen umik iz Afganistana je končal dvajsetletno navzočnost zahodnih sil v tej državi. Umik je bil neizogiben, saj so ga napovedale že zadnje tri ameriške administracije, javna podpora navzočnosti vojaških enot tam pa je z leti upadla. Afganistan in Bližnji vzhod, kot vse kaže, nista več glavni fokus ameriške zunanje politike, saj se ta v zadnjih letih čedalje bolj nagiba v strateško Indo-Pacifiško regijo. Pravzaprav sta Afganistan in soseščina veliko pomembnejša za Evropsko unijo kot ZDA, vendar pa si evropske države tega še nočejo priznati. Upati je, da bo nov evropski strateški kompas premaknil tudi kaj na tem področju. Zmago talibanov nekateri vidijo kot znamenje še bolj nepredvidljive prihodnosti, saj obstaja strah, da bo to spodbudilo dejavnost drugih terorističnih skupin po svetu.
Podpis sporazuma AUKUS
ZDA, Avstralija in Združeno kraljestvo so sredi septembra napovedale zavezništvo AUKUS. Države bodo povečale sodelovanje na obrambnem in obveščevalnem področju, Avstralija pa bo dobila podmornice na jedrski pogon. Čeravno to ni nikjer omenjeno, je jasno, da je sporazum nastal v luči naraščajoče moči Kitajske v tej regiji. Podpis sporazuma je za nekaj časa ohladil odnose med Francijo in ZDA, saj je Avstralija s tem sporazumom tudi preklicala pogodbo za nakup francoskih podmornic. Nedavni podpis sporazuma za dobavo orožja med Francijo in Združenimi arabskimi emirati pa kaže, da si bo francoska obrambna industrija po anglo-ameriškem šoku hitro opomogla. Začetki sodelovanja teh držav segajo v 2. svetovno vojno. Takrat je bil podpisan sporazum Five Eyes (FVEY), v okviru katerega si ZDA, Združeno kraljestvo, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija delijo obveščevalne informacije. To sodelovanje poteka še danes, AUKUS pa nekateri vidijo kot njegovo nadgradnjo. V Indo-Pacifiški regiji najdemo še skupino QUAD, ki jo sestavljajo Avstralija, Indija, Japonska in ZDA. QUAD ni obrambno usmerjen, saj gre za partnerstvo med demokratičnimi državami, ki se zavzemajo za spoštovanje mednarodnih dogovorov v regiji.
Avtor: Klemen Pucko
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
