Po večmesečnem križarskem pohodu je v Jeruzalem s svojo vojsko slovesno vkorakal takrat 34-letni Friderik II., cesar Svetega Rimskega cesarstva. To je bilo šele drugič, da so evropski križarji osvojili sveto mesto krščanstva, in prvič, da so to storili z vladarjem neke evropske velesile na čelu; pohod Friderika II. je bil morda tudi najbolj nenavaden od vseh križarskih podvigov – cesar je bil namreč v času svojega prihoda v Sveto deželo uradno izobčen iz Katoliške cerkve in v nasprotju s svojimi predhodniki, ki so skušali baziliko Božjega groba povrniti v krščanske roke s silo, je njemu to uspelo z diplomacijo in s pogajanji.
Friderik II., ki je bil leta 1212 kronan za kralja Nemčije in nato 8 let kasneje v Rimu še za cesarja Svetega Rimskega cesarstva, velja sicer za enega najbolj razgledanih in vizionarskih vladarjev srednjeveške Evrope; njegovi sodobniki so ga v latinščini pogosto imenovali kar »stupor mundi« (čudo sveta). Govoril je vsaj 6 jezikov, pisal knjige, ustanavljal univerze, mesta in trge, njegov čas pa je poleg gospodarskega razvoja prinesel tudi vrhunec evropske viteške literature. Hkrati je bil to čas, ko je morala krščanska celina kljub razcvetu še vedno živeti z dejstvom, da so evropski križarji leta 1187 izgubili Jeruzalem, ki jim ga je iztrgal saracenski sultan Saladin, in da jim mesta ni uspelo znova osvojiti niti trem kasnejšim križarskim pohodom. V letih 1189−1192 sta to zaman poskušala angleški kralj Richard Levjesrčni in Friderikov ded, cesar Barbarossa; leta 1204 se je četrti križarski pohod neslavno končal z oplenjenjem Konstantinopla; in v letih 1217−1221 je križarska vojska doživela polom v Egiptu. Prav pri slednji katastrofi je bil posredno že udeležen tudi Friderik II.; čeprav se je še ob kronanju za nemškega kralja zaobljubil za pohod v Sveto deželo, je nato do zadnjega odlašal z odhodom, medtem ko so se čete iz njegovega in drugih evropskih kraljestev 4 leta bolj ali manj brezupno bojevale s Saraceni. Za ta križarski neuspeh, ki je bil velika blamaža tako zanj kot za papeža Honorija III., so takratni Evropejci krivili oba; to pa je bil le eden od razlogov, zakaj sta ostala najvplivnejša moža celine še dolgo na bojni nogi. Zamere so se delno zgladile leta 1225, ko se je cesar s papežem le dogovoril za nov pohod v Sveto deželo; vendar je pragmatični Friderik svoj projekt še istega leta zavaroval s poroko z dedinjo Kraljestva Jeruzalem, Izabelo II., in si tako vnaprej zagotovil pravico do jeruzalemskega prestola.
Papež Honorij nato ni dočakal obljubljenega pohoda, saj je umrl spomladi leta1227, in niti njegov naslednik Gregor IX. s svojeglavim cesarjem ni imel več sreče; Friderik je avgusta 1227 s svojo floto sicer res odplul proti Palestini, a se je kmalu vrnil v Italijo, domnevno zaradi nenadne bolezni. Zdaj je novemu papežu prekipelo in 29. 9. 1227 je cesarja zaradi nespoštovanja zaobljub izobčil iz Katoliške cerkve; a kot da bi ga bilo to le dodatno spodbudilo, se je Friderik šele po tem dejanju podviga končno lotil resno. Brez papeževega blagoslova, kar je bilo za tisti čas nezaslišano in zaradi česar ga je Gregor IX. še drugič ekskomuniciral, je nato cesar junija 1228 iz italijanskega Brindisija znova odplul na odpravo, od katere nihče ni pričakoval veliko – a vendar je bila prav ta tista, ki je po več kot 40 letih v Jeruzalemu spet vzpostavila krščansko oblast.
Ena od Friderikovih prednosti v primerjavi z drugimi evropskimi vladarji, ki so pred njim skušali osvojiti mesto Božjega groba, je bila v tem, da je velik del mladosti preživel na Siciliji, kjer je spoznal arabsko in judovsko kulturo in se naučil ravnati s tamkajšnjo muslimansko manjšino. Seveda je sam tudi govoril arabsko; in vse to je pripomoglo, da se je njegov pohod nato za križarje končal z največjim uspehom po prvi osvojitvi Jeruzalema leta 1099. Pravzaprav je Friderik po prihodu v Palestino naletel na več odpora med lokalnimi kristjani kot med muslimani; ker je bil ekskomuniciran, so ga predvsem vitezi templjarji in hospitalerji sprejemali z nezaupanjem in mu odrekali pomoč, tako da se je lahko res zanesel le na sebi lojalne cesarske čete in viteze nemškega križniškega reda. Po drugi strani pa so mu šli na roko spori med muslimanskimi vladarji Sirije in Egipta, ki jih je izkoristil z veliko spretnosti. Kolikor je imel na voljo vojaštva, ga je uporabil v svarilnih, a precej nenevarnih pohodih; le-ti naj bi saracenske poglavarje predvsem prepričali, da za cesarjem stoji mnogo večja oborožena sila, kot jo je dejansko imel na voljo, ter jih privedli za pogajalsko mizo. Gambit, ki bi se za križarje prav lahko končal s še eno katastrofo, se je obrestoval proti pričakovanjem; po nekaj mesecih se je na Friderikove diplomatske signale namreč odzval egiptovski sultan Al-Kamil, takrat vladar velikega dela Palestine, in 18. 2. 1229 sta moža sklenila dogovor o vrnitvi Jeruzalema pod krščansko oblast – cesar si je ob tem za kristjane izgovoril še Nazaret, Betlehem, Sidon in Jaffo, medtem ko so muslimani obdržali nadzor nad svojimi svetimi kraji. Dogovor je med gorečneži na obeh straneh vzbudil obilo negodovanja, a Friderik se na to ni več oziral.
17. 3. 1229 je na čelu svoje vojske brez vsakega odpora prijezdil v sveto mesto ter se naslednjega dne v baziliki Božjega groba sam okronal za novega kralja Jeruzalema; tako je cesar, ki so ga takratni papeži radi blatili kot »heretika« in »antikrista«, v kraju Kristusovega vstajenja prvič po letu 1187 znova vzpostavil krščansko vladavino – vsaj za nadaljnjih 10 let.
Avtor: Miran Černec
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
