Trditvi, da obstaja več spolov, kot sta moški in ženski, ter da lahko posameznik sam izbere, katerega spola bo, bi se še ne tako dolgo nazaj vsakdo na ves glas smejal, starejše generacije pa bi se zgražale ob zamisli, da lahko komu kaj takega sploh pride na pamet.
Vendar pa se časi spreminjajo. Stvari, ki so še pred manj kot 50 leti veljale za popolnoma nesprejemljive in nemoralne, so se iz obrobja družbe priplazile v njeno osrčje, nekoč marginalne ideje pa sčasoma postajajo vse bolj normalne. Tako postajajo tudi ideje gibanja LGBT (lezbično-gejevsko-biseksualno-transspolnega), ki se je na začetku borilo predvsem za pravice istospolnih parov, danes pa se zavzema za t. i. teorijo spola, splošno sprejemljive. Vendar pa ta normalizacija nenaravnih spolnih navad in usmeritev ni le posledica nekakšnega »napredka« in »svobodomiselnosti«, kot nas prepričujejo »mainstream« mediji in podporniki teh idej. Ne, normalizacija istospolnosti in transspolnosti, ki ju v mnogih izobraževalnih ustanovah po Evropi, med drugim v Sloveniji, začenjajo predstavljati kot popolnoma normalen način življenja, je dosežena predvsem s podporo vplivnih elit, kot so »humanitarec« George Soros, soustanovitelj Paypala Peter Thiel, medijski mogul in poslovnež David Geffen, arhitekt Jon Stryker in mnogi drugi. Ti poslovneži in miljarderji so glavni finančni podporniki lobijev in skupin LGBT, ki poleg velikodušnih donacij izkoriščajo tudi svoj vpliv v velikih medijih in v zabavni industriji (David Geffen je na primer ustanovitelj znanega hollywoodskega studia Dreamworks) za promocijo transspolnosti in homoseksualnosti. Njihovi razlogi za to so različni, od tega, da so nekateri med njimi tudi sami homoseksualci ali transseksualci (npr. podpornica gibanja LGBT), do tega, da želijo oslabiti tradicionalne vrednote in moralo nekoč homogenih evropskih družb, da bi jih lahko od znotraj preoblikovali ter ustvarili neomarksistično družbo, ki bo seveda pod njihovim nadzorom. V vsakem primeru počnejo to predvsem prek medijev in prek izobraževalnih ustanov, saj je že znani pesnik, sicer homoseksualec in celo podpornik pedofilije Allen Ginsberg rekel: »Do vas bomo prišli prek vaših otrok.«
Gibanje LGBT in uničenje tradicionalne družine
Aktivisti LGBT se radi predstavljajo kot borci proti predsodkom, saj naj bi se njihovo gibanje zavzemalo le za pravice »zatiranih« homoseksualcev in istospolnih parov. Čeprav je Svetovna zdravstvena organizacija šele leta 1990 odstranila homoseksualnost s seznama duševnih bolezni, kar je bila predvsem posledica lobiranja teh skupin, ki so imele že takrat močno podporo različnih vplivnih elit, nas želijo aktivisti LGBT prepričati, da je bila istospolna usmerjenost že od začetkov človeštva nekaj popolnoma normalnega in da gre za vprašanje človekovih pravic, saj naj bi si želeli le svoje mesto pod soncem. Vendar pa nam podrobnejši pregled tega gibanja pokaže, da ne gre le za njihove pravice ali za to, da si želijo preprosto živeti v miru kot vsi drugi.
Ena prvih organizacij za pravice homoseksualcev z imenom Mattachine Society se je pojavila v ZDA leta 1950, njen ustanovitelj pa je bil Harry Hay, podpornik komunizma, ki je poleg tega, da je bil homoseksualec, podpiral tudi pedofilijo in pedofilsko ameriško združenje NAMBLA (North American Man Boy Love Association ali Severnoameriško združenje za ljubezen med moškimi in dečki). Hay, ki velja tudi danes za očeta gibanja LGBT, je bil v 70. letih tudi eden glavnih članov takrat najmočnejše in najbolj znane organizacije za pravice homoseksualcev, Gejevske osvobodilne fronte (Gay Liberation Front), ki je javno razglašala, da je cilj homoseksualnega gibanja odprava in uničenje družine.
Gibanje LGBT tudi danes deluje v tej smeri, s tem ko si v imenu enakopravnosti prizadeva za odpravo tradicionalne družine. V imenu enakopravnosti in izenačevanja ljudi, ki so še pred 29 leti veljali za duševno motene, z normalno družino, ki predstavlja temelj in prihodnost vsakega zdravega naroda, so že mnoge zahodne države iz uradnih dokumentov črtale besede, kot so mama in oče ali mož in žena, ter jih nadomestile z besedami starš 1 in starš 2 ali partner 1, partner 2. Tu pravzaprav ne gre za izenačevanje, temveč za prilagajanje velike večine majhni manjšini prebivalstva. Zatirana pa je kvečjemu večina, s tem ko moški in ženska ne moreta biti več svojim otrokom oče in mati, temveč postaneta le starš 1, starš 2. Hkrati pa se gibanje LGBT nikoli ne ustavi, temveč želi po vsaki »zmagi« širiti Overtonovo okno, meje sprejemljivega torej, s tem ko se zavzema za vedno bolj radikalne ideje. Po dosegi dekriminalizacije in kasneje odstranitve homoseksualnosti s seznama duševnih motenj, se sedaj ne bori le za popolno izenačenje s heteroseksualnimi pari, ki ga je v mnogih državah že doseglo, temveč še za večje privilegije in pa za institucionalizacijo teorije spola.
John Money in teorija spola
Teorija spola je moderna ideologija, ki se predstavlja kot družboslovna veda in uči, da ne obstajata le dva spola, temveč da jih je več. Delitev spolov na moškega in ženskega vidi kot zastarelo, njeni predstavniki pa trdijo, da obstaja cel spekter različnih spolov in spolnih usmerjenosti ter da se spol ne določa pri rojstvu na podlagi fizioloških lastnosti, temveč je stvar osebne odločitve. Eden najbolj znanih podpornikov te ideje in teorije, da je spol predvsem družbeni konstrukt, je bil psiholog John Money, ki je trdil, da smo ob rojstvu nevtralnega spola, da je torej spol predvsem stvar okolja in vzgoje. Leta 1967 se mu je ponudila tudi priložnost, da dokaže svojo teorijo, ko sta se nanj obrnila obupana zakonca Reimer iz Kanade, saj je eden od njunih sinov kot dojenček v nesreči pri operaciji izgubil spolovilo. Glede na to, da sta imela zakonca Reimer enojajčna dvojčka, je Money pomislil, kako bo to odlična priložnost, da na primeru enojajčnih dvojčkov dokaže, da je spol družbeni konstrukt, saj je nesrečnemu paru predlagal, naj malega Davida preprosto vzgajata kot deklico. V primeru uspeha bi tako lahko Money potrdil svojo teorijo, vendar pa so se stvari končale veliko bolj tragično. David, ki so ga preimenovali v Brendo, je, ne vedoč, da je pravzaprav deček, imel mnoge težave z vklapljanjem v družbo in pri odnosih s svojimi sovrstniki. Terapije, na katere je hodil k Moneyju, pa so bile zanj tako stresne, da je pri 13 letih grozil, da se bo ubil, če bo moral z njimi nadaljevati. Kmalu za tem so mu starši priznali, da je pravzaprav deček. Ko je to izvedel, je takoj sprejel svojo naravno identiteto ter se je preimenoval v Brucea. Kljub vsemu temu dogajanju pa je John Money v svojih knjigah in na svojih predavanjih ravno na podlagi Reimerjevega primera trdil, da so njegove teorije pravilne. Ko je Bruce Reimer kasneje zvedel za to, se je tudi sam pojavil v javnosti kot velik nasprotnik teorije nevtralnega spola in je na podlagi lastnih izkušenj opozarjal ljudi na njene katastrofalne posledice te. Bruce Reimer je zaradi travme, ki so jo povzročile njegove izkušnje, pa tudi zaradi izgube brata leta 2004 storil samomor.
»Do vas bomo prišli prek vaših otrok«
Kot je bilo že rečeno, se lobiji LGBT poleg medijev najbolj osredotočajo na širjenje svojih nazorov v izobraževalnih ustanovah, v šolah in celo že v vrtcih, kjer lahko vplivajo na najmlajše. Tako danes v državah, kot so Kanada in ZDA, vabijo transvestite v vrtce, kjer predavajo najmlajšim o transspolnosti, medtem ko v sklopu spolne vzgoje na Švedskem, v Nemčiji, Franciji, Angliji in drugih državah EU osnovnošolce učijo o tem, kako je homoseksualnost popolnoma zdrava normalna stvar, hkrati pa jih svarijo pred »toksično moškostjo«. V zadnjih letih tudi Slovenija ne zaostaja za temi državami. Tako je bil v osnovnošolski reviji PIL februarja 2017 objavljen prispevek, ki je v sklopu spolnih odnosov opisal tudi istospolne odnose in transspolnost kot nekaj vsakdanjega, celo zaželenega in modernega, kmalu za tem pa je v aprilu tega leta Odbor za enakost SVIZ (Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije) organiziral omizje na temo »Vprašanja LGBT v vzgoji in izobraževanju«, katerega cilj je bil »spodbujati širše zavedanje in razmišljanje o enakosti v družbi ter izboljšati znanje o tematiki LGBT med zaposlenimi v vrtcih in šolah«. Še bolj zgovorni pa so certifikati »LGBT prijazno«, ki jih je župan Zoran Janković na območju Ljubljane podelil med drugim mnogim osnovnim šolam in vrtcem. Ta certifikat naj bi si zaslužile tiste institucije, ki svoje vodstvene kadre ustrezno izobražujejo o potrebah oseb LGBT. Ti kadri pa naj bi to znanje potem prenesli na druge uslužbence, na učitelje torej, ki ga, kot lahko predpostavljamo, potem prenašajo na svoje učence. Gibanje LGBT želi tako uveljavljati svojo ideologijo in hkrati spodkopavati temelje tradicionalne družine prek indoktrinacije otrok.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
