Zanimanje za slovenske korenine, za naše daljne prednike in za slovensko etnogenezo je v javnosti vse večje. Tokrat si bomo nekoliko pobliže ogledali sledove naših prednikov na naši zahodni meji, v Posočju.
Publicist Fedja Klavora omenja, da je bilo v železni dobi ob prastari poti čez Predel osrednje bovško gradišče na Rabelku, spremljalo ga je še več drugih naselitvenih točk, ravnica pod njim pa je še danes poimenovana Za starim Becem. Kot navaja, je bilo to območje poseljeno vsaj še v rimskem obdobju. Prvi je gradišče opisal in zabeležil markantne arheološke najdbe arheolog Szombathy konec devetnajstega stoletja, žal pa so bili grajeni preostanki v času prve svetovne vojne vključeni v obrambne linije in razdejani, izgubila se je tudi večina arheoloških najdb. Soška fronta je tako na žalost uničila številne najdbe, prek katerih bi lahko imeli vpogled v slovensko prazgodovino.
Arheološke in geološke najdbe v Posočju
Kljub temu je sistematično iskanje prastare prometnice čez Predel v zadnjem času vendarle prineslo mnogo novih najdb in ugotovitev. Že kot vodja načrtovanja v nekdanji »veliki« občini Tolmin, ki je obsegala tudi sedanjo občino Bovec, se je Klavora srečeval s problemom prometne povezanosti Bovca, ob tem pa seveda tudi z vpogledi v preteklost. Obnove in graditve cest so namreč prinesle tudi marsikatero arheološko najdišče. Čeprav je zgodovinopisje doslej že opisalo obdobje železne dobe v dolini Soče (Sv. Lucija oz. Most na Soči), pa je dogajanje na Bovškem v tem obdobju še razmeroma neznano. Po veliki naravni katastrofi, ki je leta 2000 prizadela Log pod Mangartom, so geologi nekoliko raziskali to območje in prišli do ugotovitev, ki so nekoliko bolj odprle dostop do raziskovanja sledov prebivalcev iz pradavnih časov. Prometnice na Bovškem so namreč zelo stare in pričajo o prometnih povezavah med Norikom (sedanja Koroška) in deželami južno od Norika, prav tako tudi arheološke najdbe, od kamnite sekire (iz časa kamene dobe) do izdelkov iz brona ter železa iz kasnejšega obdobja. A pomembne so tudi ljudske pripovedi, ki lahko veliko pomagajo k jasnejši podobi korenin prebivalstva ob naši zahodni meji. In pa seveda tudi ohranjeni stari zemljevidi, ki jih je iz dunajskega arhiva priskrbel dr. Vincenc Rajšp.
Kaj pa Karnijske Alpe?
Zakaj je raziskovanje teh prometnih poti – sedanja cesta, ki vodi iz Bovca na Predel, naj bi bila srednjeveško pot nadomestila konec 16. stoletja – tako pomembno? Prometne poti so bile privlačne za poseljevanje (navsezadnje, če je nekdo potoval iz Benečije v Norik, mu je zelo prav prišlo tudi kakšno počivališče ob poti) že v pradavnimi. Lahko sicer ugibamo, kakšna je bila etnična pripadnost prebivalcev in kakšen jezik so govorili – posnetkov iz tistega obdobja pač ni, pač pa o tem pričajo samo kakšni napisi z arheoloških najdb (seveda je bila tudi pismenost takrat zelo nizka!). Ob tem je treba spomniti tudi na bližino Karnijskih Alp, ki iz Tirolske segajo v Furlanijo-Julijsko krajino. Leta 2012 je Janez Turk objavil obširen članek o slovenskih toponimih v Karnijskih Alpah, seveda primerjalno z nemškimi in italijanskimi poimenovanji. Nekaj najpogostejših je objavljenih tudi v članku o Karnijskih Alpah na spletnem portalu Wikipedia. Hitro se lahko vidi, da so številna nemška in italijanska poimenovanja slovenskega izvora. Čeprav se za izvor imena Karnijskih Alp navaja rimska provinca Karnijo, je treba upoštevati tudi Karne, ki so, tako navaja Wikipedia, keltsko ljudstvo, vendar nekateri raziskovalci dvomijo o tem in jih povezujejo s sosednjimi Veneti. Zaradi vdora Keltov z zahodne smeri – spomnimo, keltska plemena so napadla tudi Rim – so se verjetno prvotni prebivalci Karnije keltizirali. Prav na območju, kjer so živeli Karni, so se v času nadvlade Rimljanov tudi oblikovale naselbine, kot sta Forum Iulii (sedanji Čedad) in Tergeste (sedanji Trst, a izvirno to ime vsebuje slovensko besedo »trg«). Vsaj poimensko so Karni povezani s Kranjsko (Carniola) in mestom Kranj (Carnium).
Od Karnov do Venetov
A ko smo že omenili Venete, je pri tem nazivu potrebne tudi nekaj previdnosti, saj se takšna poimenovanja uporabljajo za več ljudstev. Znano je, da Nemci velikokrat ta naziv uporabljajo za Slovane. Tudi nemški izraz »windische« (namesto »slowenische«) v krajevnih imenih na območju avstrijske Koroške kaže na takšno povezavo, vendar je treba biti spet previden, ker so to poimenovanje nato uporabili tudi za t. i. Vindišarsko teorijo; to je razvil avstrijski zgodovinar Martin Wutt, kar je izhajalo iz dejstva, da so avstrijski Nemci štajerske in koroške Slovence nazivali »windisch«, opredelitev za Slovence pa je v tistih časih (19. stoletje) veljalo za separatistično in sovražno do Avstrije. Tako so denimo baltski Veneti poseljevali Poljsko. Obstajajo pa tudi severnojadranski Veneti, ki naj bi v sedanjo italijansko pokrajino Veneto prišli iz Posočja, kar naj bi kazala kultura žarnih grobišč. O t. i. Venetski teoriji bomo verjetno pisali v eni od prihodnjih številk, a že zdaj velja spomniti, da je velikokrat težko uskladiti etnogenezo z genezo sodobnega slovenskega jezika, ki seveda spada v slovansko skupino indoevropskih jezikov. Navsezadnje lahko tudi med sedanjimi Rusi najdemo potomce številnih ne-slovanskih ljudstev, ki so nekdaj poseljevala prostor sedanje Rusije.
Zakaj slabo poznamo sebe?
Kakorkoli že, raziskovanje izvora Slovencev je tudi po zaslugi akademskih razprtij precej težaven posel. Gre vendarle za multidisciplinarno vedo, ki vsebuje genetiko, lingvistiko, arheologijo itd. Omenili smo že arheološka najdišča v Zgornjem Posočju, kar razkriva zgodnjo poselitev na tem sicer težko prehodnem območju. A zdi se, da zainteresirano javnost še najbolj zanima, kdo so bili ti prebivalci in kakšen jezik so govorili. Tu si bomo spet sposodili misel še enega znanega prebivalca Posočja, univerzitetnega profesorja Antona Perdiha, ki v knjigi »Izvor Slovencev in drugih Evropejcev« omenja geolingvistiko. »Ko neki jezik ni v stiku z drugimi, je precej obstojen in se le počasi spreminja. V stiku z drugimi jeziki je manj obstojen in spremembe potekajo hitreje. Začnejo se z izposojo besed in se večajo s prevzemanjem logike in zgradbe drugega jezika. Oboje skupaj pa vodi do inovacij. Torej je to posledica in ne vzrok, da so »središča, kjer se srečujejo različni ljudje, inovativna; obrobja, posebno v odmaknjenih predelih, pa so zaostala. Ko raziskujemo preteklost, je torej treba posebej vestno preučiti nekdanja in sedanja obrobja, zlasti najbolj starinska in od osrednjih najbolj razlikujoča se narečja, kajti tam je ostalo največ ostankov nekdanjih značilnosti, ki jih ne smemo lahkotno pripisovati kasnejšim ‘kvarjenjem’ jezika, temveč jim je treba priznati, da so ostanki prvotnega stanja.« Dr. Perdih glede akademskih zadreg o izvoru Slovencev pravi, da je bila v 19. stoletju germanska znanost vodilna v Evropi. »Ker Slovenci nismo imeli svoje univerze, na kateri bi neodvisno raziskovali svojo zgodovino, so vsi naši študentje študirali na nemškojezikovnih univerzah in od tam prenašali k nam njihovo znanje in njihovo doktrino. In tako so do 1. svetovne vojne pri nas uveljavili nemško razlago naše zgodovine, zlasti pa potem ko smo prišli pod Jugoslavijo, v kateri je bilo primerno označevati Slovence kot del kontinuuma srbohrvaštva, in to prevladuje še dandanes.« In verjetno je tudi to razlog, zakaj Slovenci tako slabo poznamo – sebe.
Avtor: Gašper Blažič
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
