Dr. Marko Natlačen, zadnji slovenski ban

Marko Natlačen, rojen v Mančah pri Vipavi 24. 4. 1886, je bil slovenski odvetnik, politik, ban »Dravske banovine« in žrtev komunizma. Od vseh predvojnih slovenskih voditeljev je bil morda prav Natlačen v kasnejšem komunističnem »zgodovinopisju« najbolj oblaten; vendar ga sodobne, na verodostojne vire oprte raziskave odkrivajo v drugi luči – kot sposobnega demokratičnega politika in moža, ki mu je bilo pri njegovem delovanju dobro slovenskega naroda vedno na prvem mestu.

Natlačen se je rodil v kmečki družini v sončni Vipavski dolini, po šolanju v domačem kraju pa je izobraževanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je gimnazijo opravil z odliko. Kot je razvidno iz pričevanj njegovih znancev, se je že kot dijak čutil tesno povezanega s slovensko zemljo in vsako priložnost je izkoristil za obiske njenih krajev, od najmanjših vasi do velikih mest – tudi to njegovo odlično poznavanje domovine pa je pripomoglo, da je bil kasneje, na vrhuncu politične kariere, po vsem Slovenskem znan kot »ljudski ban«. Po maturi je študiral pravo na Dunaju, tam leta 1912 doktoriral in po zlomu Avstro-Ogrske leta 1919 odprl odvetniško pisarno v Ljubljani. Že v študentskih letih je sodeloval s krščansko-socialnimi in narodnimi društvi, v času Kraljevine SHS pa se je začel vzpenjati v vrstah Koroščeve Slovenske ljudske stranke« in športnega društva Orel, ki sta v državi predstavljala osrednji sili slovenskega avtonomizma. Leta 1927 je bil kot kandidat SLS izvoljen v skupščino tedanje »Ljubljanske oblasti« in izbran za njenega predsednika; v tej vlogi se je zavzemal za večje pristojnosti in združitev obeh slovenskih »oblasti« (Ljubljanske in Mariborske) ter na položaju ostal vse do uvedbe šestojanuarske diktature in posledične preureditve Kraljevine SHS na banovine leta 1929. V času, ko je diktatura kralja Aleksandra skušala umetno ustvariti »jugoslovansko« identiteto in zatirala vsako izražanje slovenstva, je bil Natlačen skupaj s SLS prisiljen politično delovati v ilegali, a stranke si takrat brez njega že ni bilo več mogoče zamišljati. Vrhunec tega obdobja je prinesla objava »Slovenske deklaracije«, zaradi katere ga je kot enega njenih tvorcev velesrbski režim januarja 1933 aretiral in ga interniral v Bosno za skoraj dve leti. Toda po političnih spremembah v kraljevini sta on in SLS končno dobila priložnost, da se dokažeta – in zgrabila sta jo z obema rokama. Leta 1935 je bil Marko Natlačen imenovan za bana »Dravske banovine« in čas njegovega banovanja je Slovencem prinesel nesluten gospodarski in kulturni napredek. Od novih šol, bolnišnic, cest, mostov, vodovodov, čistilnih naprav in športnih objektov do elektrifikacije in pomoči slovenskim kmetom je Slovenija z Natlačenom začela dobivati prve obrise modernosti. Poseben veliki met mu je uspel 5. 10. 1936, ko je po dolgotrajnem boju z Beogradom prav on položil temeljni kamen ob začetku graditve Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani – šlo je za visoko simbolno dejanje, ki je poudarjalo odločenost Slovencev, da tudi v Jugoslaviji ohranijo lastno identiteto in kulturo. Vendar je Natlačen ob vsej svoji priljubljenosti in uspehih živel v nevarnih časih; Kraljevina Jugoslavija je bila konec 30. let 20. stoletja praktično še zadnja demokratična država v regiji, Slovenija kot njen najbolj izpostavljeni del pa obkrožena z avtoritarnimi režimi – od Mussolinijeve Italije do Schuschniggove Avstrije in Horthyjeve Madžarske. Že kot visok funckionar kraljevine je moral Natlačen občasno vzdrževati stike s politiki teh držav; to pa so kasneje proti njemu v svojem slogu izdatno uporabili komunisti. Natlačen se je denimo kot zastopnik jugoslovanske vlade septembra 1938 v Planini pri Rakeku, na tedanji državni meji, po uradni dolžnosti na kratko sešel z Benitom Mussolinijem; čeprav je šlo za vljudnostno medsosedsko srečanje, usklajeno z nevtralno zunanjo politiko Beograda, je to zadostovalo, da so začele v rdečem podzemlju o slovenskem banu krožiti najbolj odvratne laži. Slednjih se je sicer zavedal, a to ga ni odvrnilo od delovanja; še

naprej se je dosledno zavzemal za vzpostavitev avtonomne Banovine Slovenije, za spoštovanje jugoslovanske nevtralnosti in za strog nadzor nad ilegalno dejavnostjo komunistov. Toda usodni april 1941 je vse načrte postavil na glavo in Natlačen se je kot zadnji od vodilnih politikov SLS, ki se ni umaknil v tujino, čez noč znašel v vlogi najvišjega predstavnika okupiranega naroda v pogajanjih z zavojevalci; ob zlomu kraljevine in brez vsake pomoči zahodnih zaveznikov pa mu ni preostalo drugega, kot da je Slovence vztrajno pozival, naj v temnih časih ostanejo dostojanstveni, naj ne obupajo, in predvsem – naj se ne obrnejo drug proti drugemu. Dal je uničiti policijske kartoteke slovenskih komunistov, da ne bi prišle v roke Italijanom; na mučnih srečanjih z okupatorji je skušal posredovati za čim blažje pogoje zasedbe; po skrivnih kanalih je v Vatikan in ZDA pošiljal spomenice, v katerih je svetu kot prvi objavil nemški pregon Slovencev na Štajerskem in Gorenjskem; v Ljubljanski pokrajini, kjer je sprva še vladal  zmeren italijanski režim, je skušal vzpostaviti pribežališče za tisoče slovenskih beguncev pred nacizmom … Vsa ta prizadevanja pa so padla v vodo po 22. 6. 1941, ko je KPS odšla v boj za Sovjete, ne da bi se ozirala, če pri tem žrtvuje ves slovenski narod. Kmalu zatem se je Natlačen umaknil iz javnosti, razočaran nad vse pogostejšimi bratomornimi zločini OF … 13. 10. 1942 je zadnji slovenski ban postal žrtev enega od njih tudi sam.

Avtor: Miran Černec

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija

Zadnje novice