Tradicija in kultura nista le narodna dediščina, temveč predstavljata tudi odraz duše nekega naroda. Zato njun zaton ne pomeni le izgubo bogatega izročila prednikov, temveč napoveduje tudi zaton in propad naroda samega.
Tega se moramo zavedati predvsem v današnjih časih, ko mnogi pozabljajo na lastne tradicije in kulturno dediščino in zanemarjajo narodne običaje, drugi pa jih izkoriščajo kot vir zaslužka. Moderna liberalna družba je družba ločenih posameznikov, proizvajalcev/potrošnikov, ekonomskih bitij, ki stremijo predvsem k lastnemu udobju. Prevladujoč nazor sodobne družbe je utilitarizem, po katerem je »osnova in merilo človekovega delovanja in vrednotenja korist«. Kar torej ni koristno v najožjem fizičnem smislu te besede in kar nam ne prinaša denarja, ugodja in potešitve naših telesnih potreb, je odveč.
Tako je tradicija z narodnimi izročili vred v očeh modernega človeka izgubila vsako bistveno vrednost, oziroma tisto vrednost, ki se nahaja v njej sami. Enako velja tudi za kulturno dediščino, ki vzbudi zanimanje sodobnega »naprednega« človeka, le ko se lahko z njo okoristi. Nekoč sveti simboli naših prednikov danes okrašujejo embalaže raznih izdelkov na policah veleblagovnic, naša lastna tradicija pa je postala le še orodje v oglaševanju blagovnih znamk, ali pa nekaj s čimer se služi v turistični panogi. Vse bolj se vrednotijo in cenijo le še materialne stvari, ki nam omogočajo udobje in lagodje, medtem, ko postaja spoštovanje lastne tradicije, kulture in prednikov popolnoma nepomembno. Običaji, tradicija, kultura…gre za odvečne in »zastarele« zadeve, ki nimajo nobene samostojne vrednosti, če se jih ne da spremeniti v zaslužek.
Tradicija je nekoč predstavljala temeljni kamen obstoja vsakega ljudstva. Njene legende in miti so navdihovali razna velika dela in podvige. Danes pa tradicija in miti, skozi katere so se nekoč iz generacije v generacijo prenašale višje vrednote, navdihujejo predvsem zabavno industrijo in razne cenene produkte. Starodavne rune, ki so imele osrednjo vlogo v duhovnem življenju germanskih ljudstev in amuleti, kot je Thorovo kladivo, se danes prodajajo kot modni dodatki v trgovinah s spominki za turiste. Enako velja za mnoge slovanske simbole. Še hujšo degradacijo pa tradicija in zgodovina Evropejcev doživljata v zabavni industriji.
Glede na to, da ima vsako ljudstvo svoje lastne tradicije, običaje, mite in kulturne norme, se razume, da vsaka kultura predstavlja etnične karakteristike določenega ljudstva in njegovih zgodovinskih okoliščin. Seveda so skozi zgodovino nekatera ljudstva določene kulturne norme in predvsem verovanja prevzemala od drugih. Vendar pa je šlo po navadi za rasno ista ali sorodna ljudstva, zato lahko rečemo, da je kultura pravzaprav odraz določene etnične duše.
Zabavna industrija, katere glavni cilj je zaslužek, pa po drugi strani odraža današnjo dobo potrošništva, materializma, profanosti in nove liberalne morale. Kljub temu, da živimo v dobi materializma, ali pa morda ravno zaradi splošnega pomanjkanja avtentične duhovnosti in višjih vrednot v zahodnih družbah, je zanimanje za stare mite in legende med ljudmi še vedno prisotno. Tega se zavedajo tudi v zabavni industriji. Zato kot po tekočem traku redno izhajajo novi filmi in nadaljevanke z zgodovinskimi ali mitološkimi tematikami. Vendar pa so te adaptacije mitov in legend zreducirane le na napeto dogajanje, »olepšano« z vizualnimi efekti, obilo krvi in spolnimi prizori, ki mejijo na pornografijo. Resnično bistveno notranje sporočilo mitov in legend pa je po navadi ne le izgubljeno, temveč obrnjeno na glavo. Tu je treba omeniti, da je poleg zaslužka, cilj zabavne industrije tudi oblikovanje javnega mnenja, zato ta industrija danes služi kot orodje liberalnim demagogom in svečenikom univerzalizma, ki z njeno pomočjo subtilno širijo svoje ideologije in lažne oblike morale. Tako postajajo starogrški junaki in skandinavski bogovi prvaki enakosti in strpnosti, v imenu multikulturalizma in inkluzivnosti pa so te vloge velikokrat dodeljene igralcem neevropskega porekla.
Sodobni človek, ki si domišlja, da je postal gospodar narave same, se danes posmehuje vsem, ki razumejo in cenijo pomembnost ohranjanja lastne kulture, identitete in tradicije. Na njihova opozorila o negativnih posledicah, ki jih ima lahko vse večja odsotnost duhovnih vrednot in kulturno-etnične homogenosti v naši družbi, porogljivo odgovarja: » ideali so za bedake, kultura je relativna, tradicije in običaji pa spadajo v temno dobo vraževerja«. Vendar pa so kljub vsemu napredku in tehnologiji s katero se ponaša sodobni človek, danes ljudje vse bolj nepovezani in oddaljeni eden od drugega. Obdani z elektronskimi napravami in najnovejšimi izumi moderne tehnologije, čutijo v sebi vse večjo praznino, ki si je ne morejo pojasniti, praznino, ki jo želijo zapolniti z materialnimi dobrinami, kupujoč izdelke, ki jih ne potrebujejo, ali pa z vdajanjem v raznorazne opojne substance. Vendar pa praznina ostaja, saj je le ta posledica nenaravnega načina življenja, ki ga materialistični liberalizem prikazuje kot vrhunec človeškega obstoja.
Sodobni človek tako izgublja stik s tistim kar ga loči od preostalega življenja na tem planetu, s tistim kar je potrebno za zdrav razvoj posameznika in skupnosti. Izgublja stik s svojo identiteto in s kulturo, ki je naše prednike spodbujala, da so v življenju stremeli k samoizpopolnjevanju in k višjim vrednotam. To tradicionalno kulturo je zamenjala plastična moderna umetnost, ki v človeku namesto prebujanja želje po doseganju novih mejnikov in spoštovanja lastne kulturne dediščine, vzburja le njegove najnižje instinkte. Sodobni človek danes zavrača mite in legende svojih prednikov kot pravljice za majhne otroke, saj je nesposoben razumeti prispodobe in arhetipe, ki jih predstavljajo starodavni bogovi in junaki v teh zgodbah. Z viška gleda na religijo, po drugi strani pa tudi sam slepo sledi novim modernim dogmam enakosti, individualizma in liberalizma, ter se klanja novim malikom človekovih pravic in politične korektnosti. Medtem, ko misli, da je dosegel najvišjo stopnjo evolucije, se pravzaprav pogreza nazaj v svoje prvotne, živalske instinkte, živeč le za telesne užitke in lastno udobje. Apatija, ki vse bolj čvrsto zajema evropske narode, ter predvsem našo mladino, je posledica te izgube vrednot, duhovnosti, ter kohezivnosti, ki jo omogočajo od naših prednikov prejete tradicija, kultura in identiteta.
Če želimo zlomiti okove te apatije, ki od znotraj zastruplja naš narod, ter s tem tudi moč tistih elit, ki jim odgovarja današnje stanje sodobnega človeka, se moramo vrniti k tradicijam naših prednikov, znova odkriti našo bogato kulturo in našo nacionalno identiteto, ter obnoviti stik tudi z naravo, ki nas osvobaja napetosti in nemira mestnega življenja, obenem pa nam omogoča boljše razumevanje življenja samega, saj veljajo večni zakoni narave za človeka prav tako kot za vsako drugo živo bitje.
Alternativa obstaja, to alternativo pa bomo našli tako v starih knjigah, ki nam sporočajo misli mogočnih Evropejcev, kot tudi v romanih, ki nas popeljejo v kraje skoraj izgubljene preteklosti, pa tudi v naravi sami, v gozdovih ali pa ob jezerih, v gorah pod nočnim nebom, kjer so v daljni preteklosti naši predniki, gledajoč v zvezde, prav tako razmišljali o smislu življenja, ter o njihovi vlogi v tem svetu, ki je obenem tako okruten in nevaren, kot je tudi prijeten in veličasten.
Ne nasedajmo lažnim ideologijam modernega sveta, zlomimo okove materializma, vrnimo se k lastni tradiciji in kulturi, ki je odraz duše našega indoevropskega ljudstva, branimo svojo dediščino, ustvarimo si družino, ter se borimo za boljšo prihodnost naših potomcev, predvsem pa vedno delujmo v skladu z večnimi zakoni narave, v naših dejanjih pa naj nas navdihuje in vodi duh naših praočetov.
