Homer je izvor evropske tradicije. On nagovarja ogromno zmedo v kateri se je znašla Evropa. Zmedo, ki je vseprisotna: v politiki, religiji, splošni etiki, izobraževanju, delu in v načinu na katerega Evropejci vidijo same sebe. Razen morda prostaškega nihilizma, ni ničesar drugega kar bi lahko podpiralo apetite iskalcev užitkov, in predatorjev, ki se zavijajo v ogrinjalo moralističnega diskurza. Vse je zlagano in pokvarjeno. Od vsega, ponuja ravno religija najbolj protisloven in demoralizirajoč diskurz. Kako naj v vsem tem najdemo same sebe? Če se želijo osvoboditi konflikta med mislijo in dejanjem,se morajo Evropejci vrniti k tistemu, kar zares pripada njim. K nedotaknjenemu, neizpodbitnemu, nepokvarjenemu izvoru njihove civilizacije. Kot je nekoč dejal veliki helenist Jacqueline de Romilly, se moramo vrniti k bistvu, k Homerju, k resnični čistosti. Ko iščemo odločilne lastnosti evropske duše, torej tiste dejanj, znanja, lepote, odličnosti in tragične modrosti, nam lahko vse izmed njih osvetlita Iliada in Odiseja, če ju bomo seveda vzeli iz polic prašnih knjižnic v katerih nabirata prah.
Ljudstva indoevropske jezikovne skupine ki jih, sklicujoč se na legendarne Hiperborejce, za katere so stari Grki smatrali, da so njihovi predniki, imenujem »Borejani«, so si medsebojno sorodna. Te sorodne vezi so bile ugotovljene s pomočjo arheologije, lingvistike in primerjalne mitologije, možje kot sta bila Émile Benveniste in Georges Dumézil, pa so zaradi teh ugotovitev postali precej slavni. Obstaja veliko osupljivih primerov te duhovne sorodnosti. Enega od takšnih primerov je v svojih knjigah opisal učenjak Venceslas Kruta, ko je pisal o liku iz keltske mitologije, ki izhaja iz oralne tradicije, zapisi o njem pa so se pojavili v srednjem veku. Njegovo ime je Cuchulainn, gre pa za prvaka plemena Ulaidh ( starodavna pleme, ki je naseljevalo regijo Ulster). Ko je bil zelo mlad, je ta junak slučajno slišal prerokbo druida, da bo »vsak mladenič, ki bo na ta dan prvič prejel orožje in oklep v svoji slavi prekosil vse mladeniče Irske, vendar pa bo njegovo življenje bežno in kratko«. Ko je to slišal, je junak šel kralja Ulaidhov prosit za orožje. Ko ga je dobil pa je šel poiskati druida Cathbada, ki je izrekel prerokbo. Le ta ga je poskušal odvrniti od njegove namere tako, da mu je povedal kakšna grozna usoda ga čaka. Vendar pa Cuchulainn ni pokazal strahu; » Malo mi je mar, tudi če obstajam samo en dan in eno noč, le da se bo, ko me ne bo več, za menoj ohranila zgodovina o meni in o mojih delih.« Te besede nas seveda spomnijo na Ahila iz Iliade. Tudi on se je zavedal, da je izbral takšno usodo. Ko je bil zelo mlad, tako kot Cuchulainn, mu je bila dana izbira med dolgim in mirnim življenjem brez boja ali intenzivnim, veličastnim in kratkim življenjem, ki se bo končalo v trušču bitke. Izbral je slednje in s tem postal vzor tragične veličine za prihodnje generacije. Kako drugače naj si razlagamo takšne, v obe skrajnosti segajoče, podobne motive starodavne Evrope, če ne s temeljnim sorodstvom? Kult heroja, ki se žrtvuje za lastno slavo, ter se je kasneje ponovil v bolj siromašni obliki tudi v epu Pesem o Ronaldu, redko najdemo v literarnih tradicijah drugih kultur.
Zahvaljujoč lingvističnim raziskavam vemo, da imajo starodavna ljudstva Evrope skupne korenine, saj so nekoč govorila isti arhaičen indoevropski jezik, iz katerega se je razvila večina modernih evropskih jezikov. Zahvaljujoč primerjalni mitologiji pa, ne ozirajoč se preveč na še vedno zelo teoretično »trifunkcijsko hipotezo«, vemo, da so ta ljudstva, ne glede na to, ali so bila keltska, helenska, rimska ali germanska, videla svet na isti način.
Potem, ko so indoevropska, ali borejanska, ljudstva pred tretjim tisočletjem pr. n. št. izginila, je prišlo zaradi klimatskih sprememb in pod vplivom avtohtonih ljudstev, ki so se srečala z Indoevropejci, do več različnih zgodovin in evolucij. Te okoliščine so določile način življenja posledičnih ljudstev. Približno dva tisoč let vročega egejskega sonca je neizogibno imelo drugačen vpliv na način življenja in na obliko dekoracij kot megleni gozdovi celinske in severne Evrope. Iz teh razlik so se rodile grške, keltske in germanske kulture. Na prvi pogled se morda zdi, da se med seboj močno razlikujejo, vendar pa gre samo za različne manifestacije iste tradicije, ki ji je Homer dal najbolj dovršen in dostopen literarni izraz.
Na začetku njegove knjige Peloponeška vojna, je Tukidid z uporabo Iliade predstavil kratek oris zgodovine starodavne Grčije, s čimer je Homerju pripisal zasluge za polaganje temeljev. Vendar pa je takšno priznanje, v primerjavi z vsem drugim, precej nepomembno. Navdihnjen s poezijo in z bogovi, pri čemer gre pravzaprav za eno in isto stvar, nam je Homer zapustil z neprimerljivo jasnostjo in oblikovno popolnostjo pozabljen izvor naše tradicije, grški izraz celotne evropske keltske, slovanske ali nordijske dediščine.
Preveden odlomek iz knjige Dominique Venner – The Shock of History ( Arktos, 2015)
Prvič objavljeno na spletni strani tradicijaprotitiraniji.org
