Nemški jezikoslovec in bibliotekar Bernhard Joseph Docen je leta 1807 v münchenskem časniku »Neuer Literarischer Anzeiger« objavil članek z naslovom »Obvestilo o nekaterih spomenikih slovanskega jezika iz 10. stoletja«. Članek se je nanašal na tri prej povsem neznana in v stari obliki latinice zapisana krščanska besedila, ki jih je Docen odkril med katalogiziranjem obsežne zbirke rokopisov samostana iz bavarskega Freisinga. Čeprav je svojo najdbo na kratko predstavil že nekaj mesecev prej, je v članku marca 1807 nato prvič objavil posamezne dele rokopisov in slovanski jezik v njih izrecno opredelil za »koroškega ali ilirskega«; Docen, sam sicer germanist, je ob tem tudi pozval poznavalce slovanskih jezikov k podrobnejšemu pregledu besedil.
S tem se je začelo razburljivo potovanje, ki je v naslednjih desetletjih bistveno spremenilo pogled na srednjeveško oz. karantansko zgodovino – pri odkritih treh rokopisih je namreč šlo za znamenite »Brižinske spomenike«, najstarejše doslej znane zapiske v slovenščini in najstarejša v latinici zapisana besedila v kateremkoli slovanskem jeziku. Do odkritja rokopisov, po Docenovi izbiri in v skladu s praksami tiste dobe imenovanih »spomeniki« (nem. Freisinger Denkmäler – njihovo ime je leta 1854 v Brižinske spomenike poslovenil Anton Janežič), je sicer prišlo v času napoleonskih vojn in širjenja razsvetljenskih idej po vsej Evropi; takrat je bila celotna knjižnica samostana v Freisingu, kjer so besedila pozabljena ležala vsaj 800 let, leta 1803 prenesena v Bavarsko državno knjižnico v Münchnu. Za katalogiziranje zbirke je bil vpoklican Docen, 21-letni nemški bibliotekar, ki je nato septembra 1806 med svojimi drugimi izsledki prvič objavil kratko novičko o najdbi v starem slovanskem jeziku. Nekaj mesecev kasneje je objavil delni prepis besedil, pozval k njihovemu nadaljnjemu preučevanju ter ob tem zapisal: »Razlogi, zakaj imamo v spomenikih prevladujoči dialekt za koroškega ali ilirskega, se v prvi vrsti navezujejo na primerjavo z nekaterimi drugimi v tem jeziku natisnjenimi deli, še posebej pa tudi na verjetni kraj njihovega izvora.« Docenova objava je v času zgodnjega »romantičnega nacionalizma« med slovanskimi izobraženci zbudila veliko zanimanja; odsotnost vsakih germanizmov v spomenikih je namreč dajala slutiti, da bi lahko šlo za ene najstarejših dokazov pismenstva med slovanskimi narodi, še posebno pozornost pa je ob tem vzbujalo dejstvo, da so bili napisani v t. i. »karolinški minuskuli«, nastali v časih samega Karla Velikega – vse do takrat se je namreč sklepalo, da so se slovanski jeziki začeli prvič zapisovati šele z glagolico, ki sta jo uvedla sv. Ciril in Metod.
Od slavistov se je preučevanja rokopisov leta 1812 prvi lotil sloviti Čeh Josef Dobrovský, a je prišel do podobnih ugotovitev kot pred njim Docen in ugotovil, da bi bilo delo vendarle bolje prepustiti Slovencu – Jerneju Kopitarju. Avtor prve slovenske znanstvene slovnice in v tem času že evropsko priznan lingvist je nato leta 1822 na Dunaju objavil svojo prvo, a nepopolno izdajo rokopisov iz Freisinga; 5 let kasneje sta kompletno verzijo izdala Rusa Vostokov in von Koeppen, končno pa je Kopitar leta 1836 zaokrožil dotedanje preučevanje z izdajo dela »Glagolita Clozianus«, v katerem je objavil popolne spomenike, vključno z njihovim posodobljenim prevodom, komentarji in opombami. Tako Kopitar kot Vostokov sta vsak po svoji poti prišla do ugotovitve, da so bila besedila del verskega priročnika freisinškega škofa Abrahama, ki je živel in deloval v 2. polovici 10. stoletja. Freising, drugo najstarejše mesto Bavarske in že od 8. stoletja sedež krščanske škofije, je sicer vsaj od časa Karla Velikega igral ključno vlogo v frankovskih poskusih pokristjanjenja Karantancev; med drugim je denimo dokazano, da je imela freisinška škofija že v 10. stoletju župnije na severnem Koroškem v dolini reke Mele (nem. Mölltal), prav pod vznožjem Velikega Kleka in Visokih Tur.
Čeprav so Kopitar in nekateri drugi slavisti sprva iskali kraj izvora rokopisov dlje na vzhodu in jih skušali povezati z glagolitsko tradicijo sv. Cirila in Metoda, se je sčasoma uveljavilo mnenje, da so dejansko nastali v osrčju Karantanije, na enem od območij pod upravo freisinške škofije – najverjetneje prav v dolini reke Mele, kjer je bila večina prebivalstva še vsaj do začetka 11. stoletja slovensko govoreča. Arhaični jezik spomenikov, ki v primerjavi z drugimi slovanskimi jeziki izkazuje številne edinstvene posebnosti slovenščine, je nekatere raziskovalce privedel tudi do sklepanja, da bi lahko bila vsebina besedil starejša od časa, ko je deloval freisinški škof Abraham, in da bi jo bilo mogoče umestiti že v 9. stoletje – torej v čas, ko so Karantaniji vladali knezi karolinškega rodu, kot je bil Arnulf Koroški. Glede na izredno dodelano kompozicijo, izpiljen slog in visoko literarno in duhovno raven besedil pa je slovenski etnolog dr. Ivan Grafenauer celo sklepal, da bi lahko šlo pri Brižinskih spomenikih pravzaprav za ostanek še starejšega, a kasneje izgubljenega pismenstva med karantanskimi Slovenci, ki naj bi se bilo v Vzhodnih Alpah razvilo neodvisno od glagolitske šole sv. Cirila in Metoda – in morda že pred njo …
V vsakem primeru bodo nekatere podrobnosti o nastanku Brižinskih spomenikov verjetno še dolgo ostale uganka; toda več kot 200 let njihovega preučevanja je prineslo vsaj gotovost, da so bili napisani v zgodnji obliki slovenščine – ter da je bila potemtakem tudi Karantanija, kraj njihovega izvora, nedvomno slovenska država.
Avtor: Miran Černec
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
