Dvajseto stoletje sta poleg tehnološkega napredka zaznamovali tudi dve svetovni vojni, pri čemer pa je predvsem druga spremenila mnoge vasice in gozdove Evrope v prizorišča krvavih pobojev.
Tako smo še zdaj vsako leto priča komemoracijam, ki nas spominjajo na nedolžne žrtve, katerih kri je prepojila evropska tla. Ena takšnih zgodb je tudi zgodba o pokolu v Katinskem gozdu.
Katinski zločin
Pokol v Katinskem gozdu ali po poljsko Zbrodnia Katyńska oz. Katinski zločin je bil množični poboj več tisoč poljskih častnikov, podčastnikov, policistov, intelektualcev in vojnih ujetnikov. Ta zločin je leta 1940 zakrivila sovjetska tajna policija NKVD pod vodstvom Laverntija Berije, ki je bil sicer kot mnogi drugi vodilni boljševiki judovskega rodu. On je predlagal usmrtitve, predlog pa je sprejel ves sovjetski politbiro s Stalinom na čelu. Končno število žrtev ni točno znano; nekateri trdijo, da je bilo pobitih približno 22.000 zapornikov, največ Poljakov pa tudi Rusov, Belorusov in Ukrajincev, medtem ko naj bi bilo rusko vojaško tožilstvo ocenilo, da je bilo končno število pobitih 14.500, vendar pregledi ukazov o usmrtitvi iz leta 1940 nakazujejo na večje število, ki presega 27.000. Dogodki, ki so pripeljali do tega zločina in tragedije za poljski narod, pa so bili naslednji. Po nemškem napadu na Poljsko leta 1939 je to državo 17. septembra v skladu s paktom Molotov-Ribbentrop napadla tudi Sovjetska zveza. Po zmagi Rdeče armade so Sovjeti zajeli poljske častnike in višje podčastnike in jih poslali v ruska taborišča. Zaprti so bili v taboriščih Kozelsk, Starobelsk in Ostaškov, kjer so bili poleg njih pridržani tudi univerzitetni profesorji, kirurgi in odvetniki. Kot vemo tudi iz lastne jugoslovanske izkušnje, so komunisti po prihodu na oblast vedno zapirali in tudi pobijali izobražence, na njihovo mesto pa so postavljali lastne demagoge in marksistične intelektualce. Na začetku so želeli Sovjeti zapornike le »prevzgojiti«, hkrati pa so bile prepovedane molitve, kar pa je bil za globoko verne Poljake težak udarec, zaradi česar se nikakor niso bili pripravljeni prilagoditi sovjetskemu načinu življenja. Verjetno je brigadir sovjetske tajne policije Zarubin, ki je bil odgovoren za to »prevzgojo«, o svojem neuspehu poročal v Moskvo, saj so začeli kmalu za tem Sovjeti voziti skupine zapornikov na neznano lokacijo, dokler aprila leta 1940 niso vsa tri taborišča ostala prazna. Leta 1941 je prišlo do preobrata, ko so Nemci napadli Sovjete, Stalin pa je avgusta tega leta izdal ukaz, po katerem je bil vsak poljski zapornik, ki se je bil pripravljen bojevati proti Nemcem, osvobojen. Usoda poljskih častnikov in drugih zapornikov omenjenih taborišč pa je ostala skrivnost. Poljska vlada v izgnanstvu, ki je prebivala v Londonu, je bila zaradi tega zelo zaskrbljena, Winston Churchill pa je celotno situacijo označil za veliko sramoto sovjetskih oblasti. Stalin je dal čez nekaj časa dva odgovora; najprej je trdil, da so ti zaporniki pobegnili v Mandžurijo, zatem pa je rekel, da lahko na to vprašanje odgovorijo le Nemci, saj so oni medtem zasedli to območje. Kasneje se je izkazalo, da so bili prav Nemci tisti, ki so odkrili kruto usodo teh poljskih zapornikov. Njihova usoda pa je bil že pred tem znana tudi prebivalcem Smolenske oblasti v Rusiji, kjer je tudi Katinski gozd. Le-ti so leta 1939 opazili, da so na tem območju zgradili lesene kolibe in okoli njih napeljali bodečo žico, pojavili pa so se tudi oboroženi stražarji in patrulje s psi. Prebivalci te oblasti so vedeli, da se tam izvršujejo usmrtitve tistih, ki se jih želi Stalin znebiti.
Odkritje grobov
To območje je bilo prvič odprto za javnost leta 1941, ko so Nemci zavzeli Smolensk. Poljaki v službi nemške inženirske organizacije Todd, katerih naloga je bila, da preiščejo območje in zberejo še vedno uporabne ostanke, ki jih je za seboj pustila Rdeča armada, so tam odkrili prvo truplo poljskega častnika. Vendar pa je kmalu zatem prišla zima, tako da so množična grobišča prišla na dan šele spomladi leta 1943, ko je, potem ko lokalni prebivalec v časopisu bral o iskanju izgubljenih poljskih častnikov, pristopil k nemškim oblastem in jim marsikaj povedal. Govoril je o stvareh, ki jih je videl na lastne oči; o vagonih z zakritimi okni, iz katerih so premeščali zapornike v vojaška vozila, in o drugih zapornikih, ki so jih zatem pošiljali v gozd s cepini in z lopatami, svoje pričevanje pa je končal s trditvijo, da bodo v Katinu našli izginule poljske častnike. Nemci so zatem v gozd poslali raziskovalno odpravo in ta je našla gomile, na katerih so bila posajena mlada drevesa, ko pa so jih razkopali, so našli trupla Poljakov v vojaških uniformah, z zvezanimi rokami. Bila so ustreljena v tilnik. Našli pa so tudi trupla Rusov, ubitih že pred letom 1940. Tako so postopoma izkopali 4.500 zapornikov iz taborišča Kozelsk. Nemci so zatem ustanovili komisijo dvanajstih forenzičnih strokovnjakov iz Belgije, Bolgarije, Danske, Finske, Francije, Italije, Hrvaške, Nizozemske, Romunije, Švedske, Slovaške in Madžarske, ki je preverila starost trupel ter način smrti in je s svojimi raziskavami dokazala, da so za poboje odgovorni Sovjeti. Usoda zapornikov iz drugih dveh taborišč pa se je razkrila šele kasneje; tisti iz Starobelska so bili pobiti v zaporih NKVD v Harkovu in zakopani blizu mesta Pjatihatki, iz Ostaškova pa v zaporu NKVD v Kalininu in zakopani v bližini vasi Mednoe.
Lažne obtožbe
Radio Berlin je 13. aprila 1943 poročal o grozljivem odkritju v Katinskem gozdu. »Dobili smo poročilo iz Smolenska, kjer so domačini nemškim oblastem omenili kraj, kjer naj bi bili Sovjeti usmrtili 10.000 poljskih častnikov. Nemške oblasti so sprožile preiskavo in na kraju, oddaljenem 12 kilometrov od Smolenska, naletele na grozljivo odkritje.« Nemci so našli 28 metrov dolg in 16 metrov širok jarek, v katerem je bilo nakopičenih 3.000 trupel. Vsa trupla so bila v vojaških uniformah, nekatera zvezana, vsa pa ustreljena v tilnik. Nemci so pričakovali, da bodo odkrili 10.000 trupel (zato so to število objavili na radiu), vendar pa je bilo končno število trupel 4.500. Sovjeti so se na obtožbe odzvali tako, da so za pokol okrivili Nemce same. Dan zatem, 14. aprila 1943 so objavili uradno izjavo, v kateri so trdili, da so pobiti zaporniki na območju Smolenska gradili ceste in da so zato, ker jih ni bilo mogoče evakuirati, padli v nemške roke. Zavezniki so dvomili o informacijah, ki jih je objavil sovražnik, ter so sprejeli sovjetsko različico dogodkov. Prepričana ni bila le poljska vlada v izgnanstvu, ki je zahtevala neodvisno preiskavo Rdečega križa, s katero so se nemške oblasti strinjale, vendar pa v to niso privolili Sovjeti, ki so v tem času vzpostavili tudi drugo marionetno vlado Poljske v Moskvi. Glede na to, da je bila Sovjetska zveza na strani zmagovalcev, je za dolga leta po vojni obveljala njihova različica dogodkov, po kateri so zvalili krivdo na Nemce. Poboji so bili omenjeni celo na nürnberškem procesu v sklopu obtožnice proti rajhsmaršalu Göringu, vendar pa dokazi, ki so jih predložili Sovjeti, niso prepričali tožilstva, zato Katin ni bil omenjen v končni obtožbi. So pa na sojenjih za vojne zločine v takratnem Leningradu komunisti obsodili in usmrtili več Nemcev, ki naj bi bili odgovorni za pokol v Katinskem gozdu. Po vojni se je za železno zaveso nadaljevala cenzura in represija nad vsemi, ki so si upali spregovoriti o resnici glede Katinskega zločina. Šele leta 1990 so ruske oblasti priznale, da je bila za poboje odgovorna tajna policija NKVD, ki je zatem zvalila krivdo na Nemčijo. V kasnejših letih pa so Sovjeti namenili veliko časa in sredstev za vzdrževanje te laži.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
