Novi pakt za migracije določa državam EU obvezne kvote migrantov in denarne kazni za tiste, ki jih nočejo sprejeti. Nasprotujeta mu predvsem Madžarska in Poljska, medtem ko je Golobova vlada podprla reforme na področju migrantske politike EU.
V zadnjih letih se glede na zdajšnje vodstvo Evropske unije vse bolj poraja vprašanje, koliko si sploh še zasluži pridevnik »evropska«, saj si bruseljski globalisti veliko bolj prizadevajo za dobro različnih spolnih in etničnih manjšin ter migrantov, kot pa za zagotavljanje obstoja in prihodnosti evropskih narodov, saj jih hočejo zamenjati s prebivalstvom tretjega sveta. Množične migracije pestijo Evropo in njeno prebivalstvo, odgovor Bruslja na to pa je še več migracij. Njihov cilj je očitno ustvariti multikulturno tvorbo po vzoru idej Richarda Coudenhove-Kalergija, ki je napovedal, da bo človek prihodnosti »mešane rase«. To se zadnja leta odraža predvsem v uveljavljanju novega pakta za migracije in azil, katerega cilj je zagotoviti stalen pritok tujcev iz tretjega sveta.
Stalne in urejene migracije
Novi pakt za migracije in azil naj bi skozi sklop predpisov in politik omogočal »bolj pravičen, učinkovit in trajnosten proces« na področju migracij in azilne politike za Evropsko unijo. Sam pakt, ki je bil predlagan že leta 2020, naj bi tako na dolgi rok normaliziral in nadziral migracije. Podobno kot pri drugih tovrstnih paktih, sporazumih in sklepih lahko opazimo, da je cilj pakta pravzaprav omogočati nenehen pritok migrantov iz tretjega sveta v države Evropske unije. Tako lahko tudi v t. i. agendi 2030 oziroma agendi za trajnostni razvoj do leta 2030, ki jo je septembra leta 2015 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, med drugim beremo, da prepoznava »pozitiven prispevek migrantov k vključujoči rasti in trajnostnemu razvoju«, pa tudi, da bodo države na mednarodni ravni sodelovale, da bi zagotovile »varne, urejene in redne migracije, ki vključujejo popolno spoštovanje človekovih pravic in humano ravnanje z migranti ne glede na status migrantov, beguncev ali razseljenih oseb«. V resoluciji omenjene agende tudi piše, da je treba spodbujati »urejene, varne in odgovorne migracije in mobilnost ljudi tudi z izvajanjem načrtovanih in dobro organiziranih migracijskih politik«. Identične stvari zasledimo v globalnem paktu o varnih, urejenih in zakonitih migracijah ZN, bolj znanem kot marakeška deklaracija. Velja pa omeniti, da tudi Svetovni gospodarski forum zloglasnega Klausa Schwaba, ki je v času epidemije novega koronavirusa postal s svojim zagovarjanjem »velikega reseta« eden vidnejših globalistov, »prepoznava pozitivne učinke migracij« in jih na splošno podpira.
Novi migrantski pakt
No, če se vrnemo k novemu paktu o migracijah in azilu Evropske unije, vidimo, da gre le za nov poskus omogočanja in normaliziranja velike demografske zamenjave. Med drugim pakt priporoča »dekriminalizacijo« iskanja in reševanja migrantov, po domače povedano imuniteto za nevladnike, ki po Sredozemlju iščejo migrante, da bi jih dobesedno uvažali na staro celino, pa konec koncev tudi za tihotapce, ki naj bi velikokrat z njimi sodelovali. Leta 2022 je bil v pakt vključen tudi tako imenovani solidarnostni mehanizem, ki vključuje relokacijo migrantov in prosilcev za azil znotraj Evropske unije. Iz najbolj obremenjenih držav, v katere vstopajo migranti, naj bi tako te razseljevali v druge države članice. V sam pakt je sicer vključeno tudi učinkovitejše vračanje migrantov, ki ne dobijo azila, vendar pa gre verjetno le za nekaj, s čimer hoče zdajšnje vodstvo iz Bruslja umiriti tiste, ki so zaradi množičnih migracij zaskrbljeni. Vsekakor pa je najbolj sporen prav »novi solidarnostni mehanizem«, pri katerem gre pravzaprav za vsiljevanje migrantskih kvot, države, ki zavračajo migrante, pa bodo denarno kaznovane.
Solidarnostni (prisilni) mehanizem
Novi solidarnostni mehanizem vključuje »obvezno solidarnost« držav članic, ki vključuje sprejemanje migrantov iz bolj obremenjenih držav ali pa finančni prispevek. Minimalno število migrantov in prosilcev za azil, ki jih bodo posamezne države članice morale sprejeti od bolj obremenjenih držav, je kar 30.000 migrantov na leto. Države, ki ne bodo želele sprejeti migrantov, pa bodo morale plačati minimalni »finančni prispevek« v višini 20.000 evrov za vsakega migranta, ki ga ne bodo hotele vzeti pod svojo streho. Tako smo priča novemu primeru bruseljskih birokratov, da vsiljujejo svojo promigrantsko politiko evropskim državam. Cilj je očitno enakomerno razseljevati migrante po vseh državah, tako da bo na koncu povsod prevladoval multikulturalizem, avtohtono prebivalstvo pa bo počasi postajalo manjšina na lastni celini in v lastnih državah.
Prelomna točka?
Čeprav je na začetku več držav članic nasprotovalo omenjenemu paktu, predvsem glede obveznih kvot, je letos junija na srečanju ministrov za notranje zadeve v Luksemburgu 21 držav podprlo novi pakt za migracije in azil. Sprva je paktu, katerega cilj je spremeniti procesiranje prosilcev za azil in migrantov na meji ter njihovo razporeditev po Evropski uniji, nasprotovalo deset držav na čelu z Italijo. Čeprav je vodstvo EU potrebovalo le privolitev večine držav za udejanjanje novih reform na področju migracij, je bila podpora Italije precej pomembna, saj se prav v Italijo steka največ migrantov. Po večurnih pogajanjih je tudi Italija podprla novi pakt, ključnega pomena pa naj bi bilo to, da naj bi dobile posamezne države več »manevrskega prostora« pri vračanju migrantov v varne države tretjega sveta. Čeprav naj bi v osnutku dokumenta pisalo, da lahko migrante vračajo le v države, s katerimi so povezani, v države torej, kjer so živeli ali kjer imajo družino, je Italija dosegla, da bo lahko sklenila dogovor tudi z drugimi državami – na primer s Tunizijo –, ki bodo pripravljene sprejemati vrnjene migrante, tudi če ti niso bili tam rojeni in nimajo povezav z njimi. Podobno, kot je Turčija, seveda za mastno plačilo, sprejemala in nastanjevala sirske migrante. Kljub temu ni bilo doseženih nobenih sprememb na bolj zaskrbljivem področju, to je glede obveznih kvot in »denarnih prispevkov«. Tako sta edini dve državi, ki ostajata nasprotnici novega pakta o migracijah in azilu, Poljska in Madžarska.
Poljska in Madžarska odločno proti
Medtem ko pakta niso podprle Bolgarija, Malta, Litva in Slovaška, s tem da so se vzdržale glasovanja, sta višegrajski zaveznici Poljska in Madžarska odločno proti. Madžarski predsednik vlade Viktor Orbán je tako na svojem profilu Facebooka zapisal: »To je nesprejemljivo! Madžarsko hočejo na silo spremeniti v deželo migrantov.« Poljska pa opozarja na to, da je že sprejela kar 1,6 milijona resničnih beguncev iz Ukrajine, kjer divja vojna. Prav tako je poljska vlada napovedala, da bo na referendumu, ki bo potekal na isti dan kot parlamentarne volitve, to je 15. oktobra letos, njeno prebivalstvo izrazilo strinjanje ali nestrinjanje z obveznimi kvotami in migrantskim paktom. Vprašanje na referendumu se bo glasilo: »Ali podpirate sprejemanje na tisoče nezakonitih migrantov z Bližnjega vzhoda in iz Afrike v skladu z obveznim mehanizmom relokacije, ki ga vsiljuje evropska birokracija?« Sicer pa so rezultati javnomnenjskih raziskav na Poljskem sami po sebi dovolj jasni; kar 81,4 odstotka vprašanih je proti obveznim migrantskim kvotam za članice Evropske unije, medtem ko tovrstne kvote podpira le 18,6 odstotka vprašanih.
Kaj pa Slovenija?
Kot smo lahko pričakovali od levičarske vlade, ki odstranjuje ograje na meji, je na omenjenem junijskem zasedanju notranjih ministrov slovenski notranji minister Boštjan Poklukar ubogljivo prikimaval migrantskim kvotam in napovedal podporo Golobove vlade tudi solidarnostnemu mehanizmu, ki določa denarne kazni pod pretvezo »finančnih prispevkov«. Bo tako poleg vseh ujetih ilegalcev na naših mejah, zaradi katerih azilni domovi pokajo po šivih, Slovenija začela sprejemati še migrante drugih držav članic? V Sloveniji se že sedaj predvsem na območju Policijske uprave Novo mesto policisti soočajo z močnim naraščanjem nezakonitih prehodov meje. Prejšnji teden so tako v Posavju le v enem dnevu prijeli kar 330 nezakonitih migrantov, predvsem iz Afganistana, Pakistana in Maroka. Na teden pa število migrantov hitro preseže tudi število tisoč. Bo zaradi zlonamerne politike globalistov, ki se skrivajo pod tančico sočustvovanja in človekovih pravic, v prihodnosti naša mala dežela gostila še najmanj 30.000 migrantov na leto? Če je bilo včasih opaziti skupine temnopoltih tujcev le v obmejnih krajih in na podeželju, se jih vse več potika tudi po naši prestolnici. Očitno je po vzoru bruseljskih globalistov tudi zdajšnji slovenski vladi več do skrbi za migrante kot za slovenski narod.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija.
