Vsesplošna kriza v Venezueli ne pojenja

V zadnjih letih je Venezuelo zapustilo več milijonov prebivalcev. V iskanju boljšega življenja ne odhajajo le na bogatejši sever Amerike, temveč predvsem na jug celine. Država se hkrati sooča z epidemijo kriminala, inflacijo, mednarodnimi sankcijami, revščino in s pandemijo novega koronavirusa. 

Ameriška celina se danes sooča z več migracijskimi valovi. Ta čas odmeva povečano število nezakonitih prehodov južne meje Združenih držav Amerike, vendar pa se podobni trendi že nekaj let dogajajo tudi v Južni Ameriki, kjer je kriza v Venezueli prisilila na milijone prebivalcev v beg za preživetje.

Slab menedžment države

Bolivarska republika Venezuela ima ene največjih zalog nafte na svetu. Po večletnem zanemarjanju vlaganja v kritično infrastrukturo in napačnih odločitvah na tem področju je v državi prišlo do zloma celotne panoge. Naftna industrija je bila glavni vir prihodkov za državo. Težave so še poglobile ameriške sankcije, ki so po predsedniških volitvah 2018 udarile državo. Po poročanju BBC News se je bruto domači proizvod Venezuele med letoma 2014 in 2021 skrčil za kar 74 odstotkov. Po ocenah Združenih narodov (ZN) je pred pandemijo tretjina prebivalcev imela težave pri zagotavljanju dnevnih obrokov hrane, danes pa več kot 80 odstotkov prebivalcev živi v ekstremni revščini. ZN ekstremno revščino definirajo kot stanje, ko prebivalci na dan shajajo z manj kot 1,9 dolarja. V zadnjih desetletjih se je po svetu število ljudi, ki živijo v takih razmerah, zmanjšalo, zato je nazadovanje v Venezueli še bolj šokantno.

Po podatkih Mednarodnega finančnega sklada (IMF) bo inflacija v Venezueli konec letošnjega leta kar 5.500-odstotna. Zdaj morajo prebivalci za štruco kruha plačevati s sedemmilijonskimi bankovci (bolivarji). Da bi država ljudem olajšala plačevanje izdelkov, se je centralna banka odločila, da bo na novih bankovcih manj ničel. Finančne težave so povzročile, da se danes del transakcij odvija kar v ameriških dolarjih, ki jih domov iz tujine prinesejo potniki ali jih pošlje diaspora. V nekaterih trgovskih centrih so cene pogosto označene v dolarjih. Obdobje hiperinflacije je povzročilo zlom večine načinov plačevanja, saj je procesiranje toliko številk preprosto predstavljalo prevelik zalogaj.

Eksodus iz države

Od leta 2014 je državo zapustilo več kot 5,6 milijona ljudi, kar je slaba petina vseh prebivalcev države. Po poročanju National Geographica je največ prebivalcev odšlo v sosednjo Kolumbijo, in sicer okoli 2 milijona. Milijon ljudi se je zateklo v Peru, več sto tisoč pa v Brazilijo, Ekvador, Mehiko, Čile in druge države v regiji. Država se  spopada še z eno največjih stopenj kriminala na svetu. Letno se v državi zgodi več kot 10.000 ubojev, velika večina pa jih ostane nerazrešenih. Organizacija ameriških držav (OAS) je ta eksodus poimenovala kot največjo begunsko krizo v zgodovini regije, ki jo ta čas na svetu presega le kriza v Siriji, kjer je iz porušene države zbežalo več kot 6,7 milijona ljudi. OAS opozarja, da bo po umiku omejitev potovanj zaradi novega koronavirusa ta kriza celo presegla sirsko. Po nekaterih ocenah naj bi dnevno Venezuelo zapustilo med 500 in 900 ljudi.

Države regije se odzivajo različno

Odzivi na nove priseljenske tokove so različni. Ključna država za prehod v Čile, Argentino in Urugvaj je Bolivija, v kateri je po ocenah ta čas okoli 10.000 migrantov. V Peru se jih je zateklo 1,1 milijona, v Čile pa okoli 480.000. Oblasti teh držav se spopadajo s težavami pri zagotavljanju ustreznih zmogljivosti za namestitev, prehrano, šolanje in zdravstveno oskrbo. Težave se pojavljajo tudi pri pravnem statusu teh oseb. Razlike se pojavljajo tudi med samimi migranti. Velika večina jih je manj premožnih, te imenujejo »stopači«, saj potujejo dolgo in po nevarnih poteh, pogosto tudi peš, z vlaki, avtobusi, pri čemer se zanašajo tudi na kriminalne organizacije, ki služijo na račun nezakonitih prehodov meja. National Geographic poroča, da se nekateri premožnejši Venezuelci tja odpravijo z letali. To so predvsem bolj izobraženi ljudje, ki tudi množično odhajajo. Venezuelska diaspora v regiji si med samo pomaga z zbiranjem sredstev in organizacijo mrež, v okviru katerih delijo hrano in oblačila.

Kljub začasnemu sprejemanju pa je nekaj držav, med njimi Peru, Ekvador in Kolumbija, zaradi povečanih mejnih tokov okrepilo nadzor na mejah, ki so zaradi tihotapskih poti in oboroženih skupin že tako ali tako izjemno nevarne.

O tem, da dogajanje ni rožnato, pričajo tudi izgredi v Čilu, do katerih je prišlo konec septembra. Po poročanju NBC News je večtisočglava množica zažgala imetje migrantov iz Venezuele, od države pa so zahtevali ustavitev priseljevanja. Domačini so zaskrbljeni predvsem zaradi težav pri zaposlitvah in denarju, ki ga država namenja priseljencem, saj tudi situacija v Čilu za marsikoga ni prijetna. Čilske oblasti so sicer izvedle nekaj deportacij nezakonitih priseljencev, vendar pa del prebivalstva zahteva strožji režim na državnih mejah.

Zdravstvena kriza

V zadnjih petih letih je po podatkih Centra za strateške in mednarodne študije Venezuelo zapustilo več kot 50 odstotkov zdravnikov in medicinskih sester. Preostali so danes na prvi bojni liniji zoper pandemijo novega koronavirusa. Mednarodni podatki kažejo, da ima le 60 odstotkov bolnišnic reden dostop do vode, 62 odstotkom bolnišnic primanjkuje zaščitnih mask, kar 90 odstotkov ustanov pa nima dovolj dezinfekcijskih sredstev. Posledično je kar 30 odstotkov vseh uradno potrjenih smrtnih žrtev zaradi virusa v državi zdravstvenih delavcev. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je med 3. januarjem 2020 in 5. oktobrom 2021 Venezuela potrdila 373.322 primerov okužbe z novim koronavirusom, 4.510 ljudi pa je umrlo. Do 1. oktobra letos so v državi porabili 15,7 milijona odmerkov cepiva proti covidu 19. Po neuradnih podatkih je pravo število okužb in smrtnih žrtev precej večje, saj je Venezuela testiranje zaradi pomanjkanja sredstev izvajala v zelo omejenem obsegu. V državi se je povečala tudi smrtnost med novorojenčki.

Rešitve ni na vidiku

O razlogih za krizo v Venezueli bi lahko razglabljali na dolgo in široko. Tudi pri tem se mnenja krešejo. Del tujih medijev in organizacij, med drugim CNN in Council on Foreign Relations pišeta, da gre za enega od primerov »petrodržave«, katere gospodarstvo temelji na naftni panogi, ki pa je odvisna od gibanj na svetovnih trgih. S padcem cen je Venezuela izgubila pomemben del prihodkov. Z državo upravlja bogata elita, ki je v manjšini, v državi pa je razširjena korupcija. Pravo vprašanje sedaj je, ali se bo stanje v Venezueli v prihodnjih letih izboljšalo do te mere, da se bodo Venezuelci lahko vrnili v domovino in imeli tudi kaj več moči pri odločanju o prihodnosti države. Ta čas se sicer zdi, da je takšen scenarij malo verjeten.

Avtor: Klemen Pucko

Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija

Zadnje novice