Danes so organizacije in skupine, ki se zavzemajo za obstoj Evrope in evropskih narodov, močno stigmatizirane iz strani pristašev neoliberalne globalistične agende. Kdor drugače razmišlja, ker drugače gleda na svet in je pripravljen javno kritizirati vse oblike marksizma in liberalno-globalistične politike, je avtomatsko označen za “rasista”. Kljub temu, da v resnici nasprotujemo vsakemu slepemu sovraštvu, ter verjamemo, da imajo vse nacije, rase in kulture pravico do samoohranitve v svojih domovinah, nas levi in osrednji mediji označujejo za »razširjevalce sovraštva« in celo za potencialne »teroriste«. Vendar pa mi nikjer ne spodbujamo slepega sovraštva.
Ironično je, da celotna liberalna pro-marksistična levica nenehno in agresivno uporablja retoriko sovraštva proti vsem, ki ne razmišljajo enako, obenem pa zagovarja strpnost. Očitno sodobni levičarji zahtevajo to strpnost le od tistih, ki se ne strinjajo z njimi, sami pa niso strpni do drugače mislečih. Gre za vsiljeno represivno toleranco, ki velja samo za desnico in ne tudi za liberalno levico. Vendar pa nas to ne preseneča, saj je neoliberalna levica sama sebi edina avtoriteta in vir resnice. Dejstva in dejanska resnica liberalnih levičarjev ne zanimajo, če niso koristna za vsiljevanje njihove ideološke propagande.
Kolumnist Ivan Šokić je v svoji kolumni v tedniku Demokracija, z naslovom »Represivna toleranca«, dobro opisal to levičarsko dvoličnost:
»Vsa levica, ki je še pred nekaj meseci gromko podpirala rasne nemire v Ameriki, stopnjevanje nasilja in pozivov k ubojem na protivladnih protestih v Sloveniji, je čez noč obrnila ploščo. Pripadniki levice so padali drug čez drugega v svojem hitenju, da bi obsodili vpad na Kapitol, nato pa pozivali k cenzuri, utišanju, pregonu in izobčenju iz družbe vseh, ki so povezani z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. To nas privede do pojma represivne tolerance, ki ga je v istoimenskem eseju v knjigi »A Critique of Pure Tolerance«, objavljeni leta 1965, razdelal predstavnik Frankfurtske šole filozof Herbert Marcuse. Esej vsekakor priporočam v branje, za naše potrebe pa bo zadostovala strnitev Alexandra Macrisa, ki je ironično že podlegla cenzuri. Macris je Marcusejevo idejo strnil nekako takole: Tolerira se lahko samo resnica. Levičarstvo je objektivno resnično, in kar ni levičarstvo, ni resnično. Potemtakem se lahko tolerira samo levičarstvo. Kdor se ne strinja s tem, je bil indoktriniran. Če se večina ne strinja, to pomeni, da je večina ljudi indoktrinirana. Ker je večina ljudi indoktrinirana, morajo levičarji razbiti indoktrinacijo, da bi indoktrinirani dojeli resnico levičarstva. Da bi razbili indoktrinacijo, morajo levičarji promovirati leve ideje in zatirati desne. Napredovanje leve misli je mogoče s spreminjanjem ‘utemeljenih univerzumov pomena’ in z aktivno predstavitvijo ‘informacij, ki se nagibajo v nasprotno smer’, kot sta na primer politična korektnost in propaganda. Zatiranje desne misli je doseženo z odvzemom svobode govora, tiska in zbiranja vsem, ki se ne strinjajo z levičarji o vprašanjih rase, spola, vere …, z npr. celovito odstranitvijo s platforme. Če je nujno odstraniti te pravice, morajo levičarji operirati na stopnji, kjer njihova dejanja nehajo biti nenasilna in prerastejo v revolucionarno nasilje. Levičarjev, ki potrebujejo revolucionarno nasilje, ne smejo obsojati katerikoli levičarji.«
14. Januarja, tega leta, je temnopolta zvezda ameriškega resničnostnega showa Ariel Robinson skupaj z možem do smrti pretepla njuno belo posvojenko Victorio Rose Smith. Osrednji mediji, v katerih prevladujejo levo-liberalni miselni tokovi, so bili glede tega bolj ali manj tiho. Če bi bile vloge v tej tragediji nasprotne, in bi bela starša ubila temnopoltega posvojenca, pa bi o tem na dolgo in široko pisali in poročali vsi mediji. Razlog za to ne bi bilo objektivno poročanje, ki se osredotoča na problematiko nasilja v družini, ampak subtilno širjenje sovraštva do belcev, v obliki še ena zgodbe o namišljenemu »rasizmu«. Mediji danes prikazujejo samo to kar ustreza levo-liberalni ideologiji in so postali propagandno krilo globalizma. Večinski mediji niso objektivni, njihov cilj pa ni nepristransko obveščanje širše javnosti, ampak pod tančico objektivnosti, za katero trdijo da jim je sveta, širijo določeno propagando. Jasno nam je, da ne poročajo objektivno, saj bi v tem primeru ljudje veliko bolj množično podpirali desno usmerjeno politiko. Zato mediji prirejajo in »režirajo« svoja poročanja, da bi tako na čustveni stopnji vplivali na ljudi in oblikovali javno mnenje skozi svojo propagando.
Stvar je jasna. Liberalna levica ne tolerira drugače mislečih. Zdrav razum in logika nam govorita, da toleranca, ali strpnost, pravzaprav lahko obstaja le med nasprotniki ali med drugače mislečimi. Da bi omogočila zdrav dialog, mora biti toleranca obojestranska. Vendar pa je očitno, da njim ni do dialoga, zato vsiljujejo svojo »represivno toleranco«, ki je navadna izmišljotina. Polne besede so jih tolerance, nanjo se nenehno sklicujejo, hkrati pa v praksi ta levičarska toleranca sploh ne obstaja. Novo desnico, identitarce in raznorazna »desna« gibanja stalno kritizirajo, pri tem pa uporabljajo zelo sovražno retoriko. »Svoboda govora ima svoje meje«, ponavljajo vedno znova. Po njihovi logiki to pomeni, da imajo samo oni pravico do svobode govora. Če pa si kdo drzne kritizirati liberalno levico in govoriti o stvareh javno na način, ki ni v skladu z njihovo ideologijo, pa je po njihovo prestopil prag »dovoljenega« in postane vse kar pove kar naenkrat »sovražni govor«. Očitno je, da liberalni levičarji pravzaprav zagovarjajo enoumje, tiranijo in diktaturo. Njihovo besedičenje o politični korektnosti in toleranci je le dvolična farsa in demagogija. Če bi zares zagovarjali strpnost in svobodo govora, bi se že zdavnaj med nami lahko razvil pristen, intelektualen dialog.
V ZDA so liberalni levičarji že tako agresivni, da ob vsaki priložnosti napadajo in preganjajo vse, ki nočejo njihove politične filozofije sprejeti kot edine pravilne. To se ne odraža le v velikih korporacijah, temveč tudi v vsakdanjem življenju posameznikov, ki so preprosti domoljubi in konservativci. Takšnih primerov je preveč, da bi jih tukaj naštevali, kdor pa je radoveden glede tega pa si lahko ogleda spisek, ki ga je objavil Steve Straub na tej povezavi: Liberal Hypocrisy on Hate Speech and Tolerance Fully Exposed (thefederalistpapers.org)
Mi sprejemamo le dialog v katerem lahko obe strani predstavita svoja mnenja in razlage, prepričanja in stališča, brez zadržkov in brez groženj ali strahu pred zakoni o »sovražnem govoru«, zaradi katerih lahko nekdo dobi denarno kazen ali pa celo pristane v zaporu. Vedno znova izpostavljamo dejstvo, da se resnica ne boji raziskav in da za lastno zaščito ne potrebuje cenzure. Tisti, ki so zvesti resnici, so jo ne glede na vse pripravljeni sprejeti in celo spremeniti svoja prepričanja, če vidijo da so bili v zmoti. Vsakomur se lahko zgodi, da verjame v napačne stvari, sploh danes ko smo prepuščeni napačnim informacijam, ki namesto resnici služijo interesom liberalne levice in globalizma. Konkurenčne ideje in alternativa pa so vse bolj zatirane.
Edward Bernays je leta 1929 izdal zanimivo knjigo »Propaganda«, ki je še danes popularna in verodostojna predvsem v krogih ekonomske politike in liberalne plutokracije, ki se skriva za masko demokracije. V knjigi zelo spretno opisuje psihologijo množic. Pojasni, da ko razumemo mehanizem in motive skupinskega uma, lahko nadziramo in uravnavamo množice v skladu z našo voljo, ne da bi se le te tega zavedale. Na takšen način se preko večinskih medijev, ki so pod nadzorom liberalne globalistične »elite«, oblikuje javno mnenje že skoraj celo stoletje. Vsako intelektualno konkurenco, ki ni v skladu z liberalnimi stališči se poskuša odstraniti, stigmatizirati in uničiti predvsem s pomočjo zmanipulirane javnosti. Zato se vsa identitarna gibanja javno stigmatizira ter povezuje z nekakšnimi »skrajneži«.
Naše sporočilo je bilo vedno jasno. Nasprotujemo terorizmu in tiraniji. Verjamemo v moč zdrave pameti in v resnico, kakršnakoli je. Že naše ime Tradicija proti tiraniji vam pove, da smo proti tiraniji in proti retoriki širjenja slepega sovraštva do kogarkoli. Obenem opozarjanje na širjenje sovraštva do belcev, ki smo mu priča danes v osrednjih medijih in v zabavni industriji, ne smatramo za »sovražni govor«. Prav tako ne smatramo, da je boj za naše biološko in etnokulturno preživetje »širjenje nestrpnosti«. George Orwell je rekel, da postane govoriti resnico v času laži in prevar revolucionarno dejanje. Danes smo priča napadom in klevetanju vseh, ki si drznejo o določenih temah govoriti resnico. Kljub temu nam ne pade na pamet, da bi odnehali v našem kulturnem boju, saj vemo da je resnica na naši strani.
