Pogreb britanskega princa Philipa je »kriv«, da smo se na Slovenskem spet začeli spet več spraševati o tem, kje so naše plemiške rodbine – če jih seveda sploh imamo.
V zavesti Slovencev je namreč ostalo prepričanje, da svojih plemičev pravzaprav nikoli nismo imeli in da smo bili praktično vedno pod tujo krono. Plemiške družine, ki so poseljevale slovensko ozemlje, naj bi bile v glavnem nemškega rodu, medtem ko smo Slovenci »narod hlapcev« ali celo »dunajski kočijaži«, kot so se norčevali iz nas konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pa vendar, vsaj za grofe Celjske bi lahko rekli, da predstavljajo pomemben del zgodovine slovenstva – če ne bi bilo tako, se njihov simbol treh zvezd ne bi znašel v slovenskem državnem grbu, ki bo tik pred 30. obletnico osamosvojitve Slovenije prav tako star 30 let.
Vplivni in zagnani
O grofih Celjskih so bile doslej napisane in izdane številne knjige, zato na tem mestu ne bomo ponavljali vseh dejstev o plemiški družini, ki naj bi imela svoje začetke na graščini Žovnek nad Braslovčami. Pojavili naj bi se bili prvič v 12. stoletju na območju Savinjske doline kot lastniki več gradov. Nekateri domnevajo, naj bi predstavljali stransko vejo grofa Viljema II. in njegove svetniške žene, ki jo poznamo kot sv. Hemo Krško (v Krki na Koroškem je ustanovila samostan in velja tudi za utemeljiteljico sedanje celovške škofije). Kakorkoli že, v 14. stoletju je omenjena rodbina z Žovneka dobila v posest Celje in grofovski naziv. Prvi, ki je imel naziv celjskega grofa, je bil Friderik I., ki je hkrati zadnji žovneški gospod, a rodbina se je najbolj okrepila za časa Hermana II., ki je umrl leta 1435. Prav Herman Celjski je rešil življenje Sigismundu Luksemburškemu v boju s Turki pri Nikopolju, Sigismund pa se je poročil s Hermanovo hčerko Barbaro Celjsko. Tako sta se rodbini povezali tudi krvno.
Sigismund je postal cesar Svetega Rimskega cesarstva nemške narodnosti, kar je pomenilo najvplivnejši vladarski naziv Srednje Evrope, prav on je tudi omogočil grofom Celjskim, da so pridobili neodvisnost od Habsburžanov, saj so postali celjski knezi. Njihova vloga se je okrepila, ko je Ulrik II. pridobil skrbništvo nad malim Ladislavom, vnukom Barbare Celjske, ki je bil po očetu Habsburžan (Albreht V., ki je umrl zelo zgodaj). Knezi Celjski tako dobijo oblast ne samo nad notranjo Avstrijo, ampak celo kraljevo namestništvo na Ogrskem. Tu pa se je usodno zapletlo, saj se je Ulrik II. v skrbi za Ladislavove interese zapletel v spor z znano madžarsko rodbino Hunyadi. Leta 1456 Ulrik II. pade v Beogradu kot žrtev atentata, moška linija knezov Celjskih je tako izumrla, posesti pa so prevzeli Habsburžani.
So bili Slovenci?
Izvor grofov Celjskih (ker so bili knezi krajši čas, jih zgodovinarji navajajo kot grofe) ni povsem jasen. Po nekaterih trditvah naj bi bil njihov prednik Askvin, odvetnik sv. Heme Krške in Viljema II. Po drugih različicah naj bi bil njihov prednik Preslav, ki naj bi imel korenine še v Karantaniji. Vsekakor pa drži dvoje: prvič, da je bila tedanja identiteta prebivalcev ne glede na jezik predvsem deželna; drugič, plemiške družine so po navadi govorile jezik, s katerim so si pri širjenju vpliva lahko bolj pomagale, to pa je bila nemščina. A po drugi strani je veljalo načelo, da so s prebivalci dežele komunicirali v njihovem domačem jeziku. Celjski meščani so zelo verjetno govorili nemško, okoliški prebivalci pa slovenščino, ki je bila, kot smo že pisali, izpričana že z Brižinskimi spomeniki kot najstarejšim pisnim virom v (sicer arhaični) slovenščini. Trdnih dokazov o nacionalnem izvoru celjskih grofov torej ni, tudi zaradi porok med vladarskimi družinami iz povsem različnih nacionalnih okolij. A nekaj je jasno: dokler v atentatu ni umrl zadnji celjski grof, je prav ta plemiška družina veljala za avtohtono na območju Savinjske doline in jo imamo lahko za slovensko, čeprav njen pregovorno povzpetniški značaj ne ustreza čisto stereotipom o Slovencih.
Ideološki vpliv na identiteto
Povsem razumljivo je, da bi se ob razpravi o slovenski nacionalni in državotvorni identiteti še danes kdo spomnil na grofe Celjske, a tu se spet pojavi nova ovira: mentaliteta »tovarišev s Čebin«, ki so nas vsa povojna leta »osvobajali« kakršnekoli navezave na plemstvo. Razen v vzklikih, ki so spominjali na stare kmečke upore, ki so jih hitro prevzeli tudi komunistični partizani med svojim ropanjem gradov: »Grad gori, grof beži!« In tudi dandanes vam bo marsikateri zgodovinar »pravoverne usmeritve« razložil, da grofje Celjski nimajo nič opraviti s Slovenci, nacionalna mitologija pa je tako ali tako vaba za navdušene nacionaliste in njihovo patetiko. Toda nekaj pa so morali vsi tisti, ki tako vneto zanikajo vsakršno navezavo na grofe, vendarle priznati: v družini grofov Celjskih so notranja družinska razmerja kazala na komunitarnost in ne na avtoritarnost, kar pomeni, da so bili po kulturni plati bliže slovenskemu kot nemškemu prostoru. Res pa je tudi, da imena v rodovniku Žovneških oz. Celjskih zvenijo precej nemško.
Med potomci tudi angleška kraljica
Ko smo že omenjali Barbaro Celjsko, velja spomniti na to, kar smo zadnjo nedeljo objavili na spletni strani Demokracije: med številnimi Barbarinimi daljnimi potomci je tudi sedanja britanska kraljica Elizabeta II. Tudi tu namreč velja, da je vse evropsko plemstvo med seboj v bližnji in daljni krvni povezavi in tako ima tudi rodovina grofov in knezov Celjskih svoje rodbinske vezi v mnogih evropskih plemiških družinah. Veja med Barbaro in Elizabeto II. poteka takole: Barbara Celjska, Elizabeta Luksemburška, Elizabeta Avstrijska, Barbara Poljska, Kristina Saška, Kristina Hessenska, Zofija Schleswig-Holstein-Gottorpska, Adolf Friderik I. (vojvoda Mecklenburg-Schwerinski), Adolf Friderik II. (vojvoda Mecklenburg-Streliški), Karel I. (vojvoda Mecklenburg-Streliški), Zofija Šarlota (princesa Mecklenburg-Streliška), Edvard Avgust (vojvoda Kentski), Viktorija (kraljica Velike Britanije in Irske), Edvard VII. (kralj Velike Britanije in Irske), Jurij V. (kralj Velike Britanije in Irske), kralj Jurij VI. in njegova hči, sedanja kraljica Elizabeta II. Tako lahko rečemo, da je angleška kraljeva družina tudi »malo naša«, saj se v njej pretaka tudi kri »Celjanov«. To tudi kaže, da je rodbina gospodov Žovneških, ki so kasneje pridobili velik vpliv tako na slovenskem ozemlju kot drugje, pustila številne sledove v evropskih plemiških družinah, tudi v številnih vladarskih, saj so nekatere evropske države še vedno monarhije (poleg Združenega kraljestva oz. Velike Britanije še npr. Švedska, Norveška, Danska, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Španija, itd.). Kot zanimivost naj omenimo, da so odvzeti genski materiali sedanjih plemičev veliko pomagali pri identifikaciji posmrtnih ostankov, denimo ruske carske družine Romanov. To tudi kaže, kako so bili vladarji po Evropi v krvnem sorodstvu.
Je pa vsekakor pohvalno, da je v zadnjih letih močno oživelo zanimanje za nekatere pozabljene člane družine grofov Celjskih. Tudi za Barbaro Celjsko, o kateri se prej ni skoraj nič vedelo, saj je slovensko književno ustvarjanje veliko več pozornosti namenilo nesojeni ljubezni Friderika II. Veroniki Deseniški, ki je bila obsojena čarovništva in umorjena, a tudi zakoniti Friderikovi ženi Elizabeti Frankopanski se ni godilo dosti bolje. Se pa sedaj ve, da je Barbara Celjska govorila številne jezike, in sicer latinsko, nemško, madžarsko, francosko in češko, verjetno pa tudi poljsko in hrvaško. Precej nekonvencionalna ženska za svoj čas, ali ne?
Avtor: Gašper Blažič
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
