Znova se bližamo času, ko po Evropi slavijo konec druge svetovne vojne in zavezniško zmago nad silami osi. Medtem ko mnogi vidijo v tem veliko zmago demokracije, se je v Sloveniji takrat začelo obdobje krvavega maščevanja drhali nad vsemi, ki naj bi bili »kolaboranti« in »sovražniki ljudstva«. Pri tem nasilna smrt ni doletela le na tisoče slovenskih, hrvaških, srbskih in drugih antikomunističnih poraženih borcev, temveč tudi mnoge civiliste, ki niso bili primerni za življenje v novem socialističnem raju.
V Sloveniji je bilo po vojni pobitih približno sto tisoč ljudi, vendar pa za mnoge do dandanes to ostaja drugorazredna tema, medtem ko je Slovenija kljub temu, da naj bi se že pred dobrimi tridesetimi leti znebila internacionalnega socializma obremenjena s prtljago komunističnih povojnih mitov o partizanskih osvoboditeljih in pravičnikih. Do dandanes je uraden narativ o dogodkih za časa druge svetovne vojne in po njej močno podrejen levičarskim ideološkim tokovom, ki obvladujejo velik del medijev in izobraževalnih ustanov. Kot vemo, v Sloveniji ni bilo lustracije, zato so mnogi bivši partijci pod masko znova rojenih demokratov in liberalcev zasedli pomembne položaje v novonastali Republiki Sloveniji in ohranili svoje strukture. Dejstva sicer, zahvaljujoč izčrpnim raziskavam in delom ljudi, ki so zavezani resnici, ne ideološkim ciljem, počasi prihajajo na dan. Se pa vsakdo, ki hoče objektivno predstaviti medvojno dogajanje in resnico o izvensodnih pobojih, sooča s klevetami in napadi iz strani medijev in rdečih akademikov, ki so čuvaji jugoslovanskih mitov.
Vsako leto smo v dnevih med 27. Aprilom, dnevom boja proti okupatorju, in prvi majem, praznikom dela, ki so si ga prisvojili komunisti, priča vulgarnim ideološkim orgijam fanatičnega čaščenja in poveličevanja klavcev slovenskega naroda tudi na ulicah naših mest. V nebo se znova dvigajo jugoslovanske zastave s krvavo zvezdo, simbolom pod katerim so maščevanja željni komunisti sejali smrt leta 1945, in pod pretvezo »narodne osvoboditve« pahnili Slovenijo v resnično ječo narodov, ki so ji vladali tirani.
V tako imenovani demokratični državi, ki naj bi obsojala diktaturo in totalitarizem, se predstavniki velikih levih političnih strank klanjajo tistim, ki so odgovorni za izvensodne poboje, in udeležujejo proslav, na katerih se poveličuje rdeča diktatura, obenem pa si drznejo v isti sapi govoriti o nekakšni grožnji »avtoritarnosti« in »nedemokratičnosti« v državah kot so Madžarska, Poljska in pod prejšnjo vlado tudi Slovenija. Letos bodo zaradi rezultatov volitev verjetno pristaši levičarstva še toliko bolj proslavljali (lažni) dan boja proti okupatorju, saj so verjetno mnenja, da so zaradi kolesarjenja ob petkih tudi sami veliki bojevniki proti “fašizmu”.
Dokler bomo vsako leto priča takšnim vulgarnim prizorom čaščenja morilcev in ideološkemu onesnaževanju z raznoraznimi simboli ideologije, ki je po svetu povzročila več kot sto milijonov smrti, se ne bomo mogli resnično soočiti s temno preteklostjo, ki bi jo ideološki nasledniki komunistov najraje zamolčali. Prav tako ne bo nadvse potrebnih javnih razprav o teh dogodkih, dokler kulturni marksisti držijo v rokah osrednje medije in prevladujejo v akademskih krogih.
Medtem ko so na Poljskem pred kratkim odstranili še zadnje spomenike rdeči armadi, krasijo spomeniki starega režima še vedno našo prestolnico in druga slovenska mesta. Seveda uničevanje in razbijanje spomenikov, kot je to počela neomarksistična drhal v ZDA, ni nikakršna rešitev. Bi pa lahko po vzoru naše sosede Madžarske vse tovrstne spomenike prestavili v kakšen park, ki bi tako postal odprt muzej naše zgodovine iz tega obdobja. Sodobni levičarji tako ne bi ostali brez svojih malikov, medtem ko vsem ostalim več ne bi bilo treba gledati v slovenskih mestih krvnikov našega naroda.
Avtor: Andrej Sekulović
