Slovenija bo letos praznovala 31. Obletnico svoje samostojnosti in osamosvojitve od propadlega eksperimenta, imenovanega Jugoslavija. Te dni pa obeležujemo malo manj znano ampak kljub temu prav tako pomembno obletnico bitke pri Sisku, v kateri je Evropa izbojevala veliko zmago proti islamu 22. junija leta 1593.
Šlo je za pomembno zmago nad Turki in islamom, v kateri so se izkazali tudi slovenski bojevniki iz Kranjske, Koroške in Štajerske. Zmagoslavno vojsko je vodil Andrej Turjaški iz plemiške rodbine Auersperg, ki si je prislužil ime Kranjski Ahil. Odločilno vlogo v bitki pa je imela tudi kranjska konjenica na čelu z Adamom Ravbarjem iz plemiške družine Rauber.
V 398. letih med zmago nad Turki in slovensko zmago nad komunizmom, se je zvrstilo več drugih vojn, v katerih so se Slovenci hrabro borili, kot tudi več pomembnih zgodovinskih dogodkov. Vendar pa se zdi, da se je slovenski narod iz svoje zgodovine kaj malo naučil. V današnji dobi seveda pozabljamo, da se zgodovina rada ponavlja in da je tudi učiteljica.
Kljub temu pa danes, ne le, da ne upoštevamo zgodovine, temveč očitno marsikdo ne upošteva niti dogodkov, ki se vrstijo v drugih delih Evrope pred našimi očmi. Kljub trpljenju in opustošenju, ki so jih povzročili Turki, danes v naši prestolnici stoji mošeja. So bile slovenske in druge evropske žrtve v stoletjih bojev proti islamu zaman? Ni se nam treba ozirati v preteklost, če želimo razumeti grožnjo islamizacije. Lahko se ozremo le po zahodnoevropskih državah, kjer priseljenci vsakodnevno terorizirajo avtohtono prebivalstvo.
Prav tako se nam, če želimo poznati resnično naravo rdeče zvezde, s katero marsikdo danes opleta v imenu svobode, in komunizma, ni treba ozreti nazaj v čas Sovjetske zveze, kjer so boljševiki povzročili več milijonov smrti ruskega in ukrajinskega prebivalstva. Lahko se sprehodimo po gozdovih Kočevskega Roga, kjer na navidezno tihih in spokojnih mestih dobimo zlovešč občutek, ki nam daje vedeti, da so se na teh mestih v imenu krvave zvezde zgodili grozoviti zločini. Ostajajo le nemi spomeniki zverinsko pobitim, ki jih najeda zob časa, medtem ko je kljub osamosvojitvi srž komunistične miselnosti še kako prisotna v naših ustanovah in velikokrat, v navezi z novimi liberalnimi principi, kroji javno mnenje in sprevrača našo zgodovino.
Slovenija se je osamosvojila od socialistične tvorbe Jugoslavije pred 31-imi leti, vendar pa se v šolskih učbenikih še vedno uči bolj ali manj nespremenjeno »uradno« zgodovino, ki izhaja iz povojne komunistične mitologije. Stari komunisti so kot kače zamenjali kožo iz rdeče v mavrično. Ob tem pa se sodobna liberalna pro-LGBTjevska in pro-migrantska levica nikoli ne pozabi pokloniti svojim ideološkim predhodnikom, ki bi se sicer morda zgražali nad določenimi aspekti kulturnega marksizma, jih je pa ne glede na to gnala v svojih temeljih ista ideologija drhali.
Če želimo naprej v prihodnost se moramo zavedati svoje preteklosti, predvsem pa moramo o njej objektivno govoriti. V času prevladujoče politične korektnosti postaja to vse težje, saj bodo morda junaki bitke pri Sisku v prihodnosti označeni za »islamofobe«.
Ne glede na to je Dan državnosti morda najbolj primeren dan, ko se moramo vprašati kaj pravzaprav pomeni nacionalna in kulturna identiteta? So se Slovenci borili leta 1991 samo zato, da bi odprli v Slovenijo pot liberalizmu, ki je v svojih egalitarnih temeljih precej blizu komunizmu, navkljub zunanjim razlikam, ali zato, ker so hoteli kot narod sami odločati o svoji usodi? Spomnimo se zgodovinskih junakov, ki so skozi stoletja branili ta košček pod Alpami in na vse, ki so negovali in ohranjali slovensko kulturno identiteto. Predvsem pa ne pozabimo na dejstvo, ki nas ga zgodovina vedno znova uči; narod, ki mu ni mar njegove preteklosti nima prihodnosti.
Avtor: A. S.
