V zadnjih dneh novembra, natančneje v torek, 19. 11., je v prostorih muzeja VSO (Vrednote slovenske osamosvojitve) potekalo zanimivo predavanje v organizaciji Raziskovalcev evropskega staroselstva (RES).
Tokrat je beseda tekla o Keltih, ljudstvu, ki je pustilo svoj pečat na zgodovini Evrope tudi v Sloveniji. O tem, kdo so pravzaprav bili Kelti, je govoril dr. Boštjan Laharnar, kustos za prazgodovino arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Na začetku predavanja, ki je trajalo dobro uro, je za uvod nekaj besed povedal Jože Rant iz RES, potem pa je besedo prepustil Laharnarju.
Plemeniti barbari
Dr. Laharnar, tudi član uredništva revije Arheološki vestnik, je predvsem z arheološkega stališča občinstvu predstavil Kelte, zadržal pa se je tudi pri samem imenu tega ljudstva. Razložil je, da so Grki in za njimi Rimljani na Kelte gledali kot na divjake, podobno kot je kasneje zahodna civilizacija videla ameriške Indijance, hkrati pa so imeli v določeni meri do Keltov tudi romantičen pristop; videli so jih kot neke vrste močne in plemenite divjake, ki so svobodni in se borijo, da ohranijo svojo svobodo in njenega duha. Tovrstna slika o Keltih se je ohranila do dandanes v popularni kulturi, izvira pa iz grško-rimskega videnja tega ljudstva. Rekel je, da ta fascinacija s Kelti ostaja živa, o čemer pričajo mnoge razstave na to temo povsod po Evropi. »To kaže, da nas starodavna preteklost Evrope zanima in vedno znova navdihuje.« »Kelti« so sicer ime, ki so ga zapisali antični avtorji, njihovi sinonimi pa so tudi Galci in Galačani. Viri o Keltih se začnejo pojavljati približno v 5. in 6. stoletju pred našim štetjem. Vrhunec dosežejo v stoletjih pred Kristusom in po njem, zadnji zapisi pa se pojavljajo v 5. stoletju pri zgodnjih krščanskih piscih. Kelti so zatem znova »odkriti« v šele v renesansi.
Od halštatske do latenske kulture
Dva od prvih virov o Keltih sta »oče zgodovine« Herodot in Hekata, kasneje pa tudi Julij Cezar. Kelte povezujejo tudi z vzhodno in zahodno halštatsko kulturo onkraj Alp. Za nas je pomembna predvsem zahodna, saj je obstajala v Panoniji in tudi v naših krajih. Po propadu ali preobrazbi halštatske kulture se pojavi latenska kultura. Pri tem dr. Laharnar izpostavlja, da je šlo za neke vrste starodavni barok, ko so bile stvari bogatejše, bolj okrašene. Zaznamuje jo širitev keltskih jezikov in njihove materialne kulture. V približno tistih časih, 390 pr. N. š. pride do keltskega plenjenja Rima, 390 pr. n. š., in selitev v Anatolijo, kjer najdemo Galačane, ki se omenjajo tudi v Novi zavezi. Glede propada in vzpona kultur je predavatelj izpostavil tudi možnost, da zaradi močnejše zime in vremenskih sprememb kar nenadoma ni bilo več dovolj hrane, zato se Kelti razselijo tudi drugam, predvsem v naše kraje, na Štajersko, Dolenjsko, in tako naprej. »Propad središč halštatske kulture oziroma prvih mest se ujema s padcem temperature.« Mogočni centri, ki so uspevali zaradi poljedelstva, temu pa je sledila prenaseljenost, so se zaradi tega soočili s slabimi letinami. Ker je bilo premalo hrane, je prišlo do uporov in tudi do razselitev.
Starodavne kulturne reforme
Keltsko umetniško ustvarjanje je bilo živo tudi pri nas, saj to potrjujejo mnoge arheološke najdbe, med njimi najpomembnejša vaška situla. Arheologi so opazili tudi, da kar zadeva situlsko umetnost, jo redko najdemo onkraj Alp. V zadnjem obdobju starejše železne dobe pri nas pa vendar najdemo tudi predmete, ki se širijo vse do Pariza. V Sloveniji je glavno središče najdb predvsem Novo mesto z okolico pa tudi Kobarid. Zanimivo je, da je bilo v Sloveniji najdenih veliko železnih predmetov in orožja. Pri tem se poraja vprašanje, zakaj takrat zelo dragocenega železa ni nihče pobral. Domnevajo, da je šlo za predmete poražene vojske, ki so bili »žrtvovani« oziroma izročeni božanstvom, ki so zmagovalcem po njihovem prepričanju omogočila zmago.
Kelti so se po že omenjeni lakoti in slabih letinah naselili tudi na Štajersko, ki je bila v tistem obdobju , med letoma 600 in 300 pred Kristusom, pravzaprav prazna. Naselili pa so se tudi v Posočju. Na Štajerskem so se z zahoda in s severa naselili vse do Brežic in doline Krke. Po drugi strani za Posočje in za Dolenjsko ne moremo reči, da je šlo za nove prišleke, temveč bolj za transformacijo lokalnih skupnosti. Tisti, ki so ustvarili situlo iz Vač, so verjetno izvedli nekakšno kulturno reformo, ali kot pravijo danes, so šli v korak s časom, je dejal dr. Laharnar. Kot kasneje nekateri narodi prevzamejo barok, so takratna ljudstva prevzela latensko kulturo. Je pa treba vedeti, da gre pri tem samo za eno interpretacijo.
Narava kot tempelj
Arheologija je odkrila tudi več svetih mest v naravi, mednje pa zagotovo spada reka Ljubljanica, ki je zanimiva zato, ker po obdobju poledenitve ne spremeni svojega toka, kar pomeni, da v njej najdemo praktično vse od paleolitika naprej. Iz obdobja zadnjih treh stoletij pred Kristusom so arheologi odkrili tudi koncentracije najdb, med drugim trideset mečev, za katere domnevajo, da niso izgubljeno orožje, temveč gre verjetno za »žrtvovanje« in dar kakšnemu božanstvu. Drugi takšen kraj je Šentviška planota, kjer je bilo prav tako odkritih več najdb. Zanimiva je predvsem najdba s štirimi lunami, saj naj bi bili po zapisih Julija Cezarja Kelti začenjali dneve z nočjo in so bili zanje lunini cikli pomembnejši od Sončevih. Gre za širši pojav evropske prazgodovine, ki kaže percepcijo in znanje takratnih ljudstev o astronomiji in nebu. Arheologi se ob tem sprašujejo, ali je šlo za izmenjavo, da je torej poznavanje luninih ciklov in tovrstno štetje časa prišlo od drugod. »Ob teh imenitnih najdbah se torej pojavljajo takšna zanimiva vprašanja,« dodaja dr. Laharnar. Ljudje tistega časa pri nas in drugje niso poznali takšnih templjev kot Grki, Rimljani in Etruščani, temveč so bili njihovi »templji« posebni sveti kraji v naravi.
V popularni kulturi …
Svoje zanimivo arheološko in zgodovinsko predavanje o Keltih je dr. Boštjan Laharnar sklenil z mislijo angleškega pisatelja J. R. Tolkiena, znanega po knjigi Gospodar prstanov, ki je bil tudi jezikoslovec. Tolkien je namreč ob neki priložnosti izrazil mnenje, da se pridevnik »keltsko« uporablja kot neke vrste vreča, v katero se trpa vse mogoče. Kot je izpostavil dr. Laharnar, se danes ta izraz povezuje tako z neolitskim Stonehengem, najdemo pa ga tudi v glasbi, v risankah, filmih in kot ime irskega nogometnega kluba Celtic. Ob tem imenu tako prej pomislimo na risanko Asterix in Obelix kot na prazgodovinsko ljudstvo ali ljudstva, ki so živela tudi na našem ozemlju. V prihodnosti lahko upamo na nova tovrstna predavanja, saj, čeprav gre za starodavne teme, arheologija vedno odkriva nekaj novega, zaradi česar se nam evropska prazgodovina razkriva počasi po plasteh. Vsekakor gre za zanimive teme, ki nam razkrivajo marsikaj tudi o naši evropski identiteti. Za konec je dr. Laharnar navzoče povabil v Narodni muzej v Ljubljani, kjer si marsikatere stvari, o katerih je tekla beseda, lahko tudi ogledajo.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
