Nova nemška levičarsko-liberalna vlada naklonjena evropski »superdržavi« in množičnim migracijam. Zaradi tega so zaradi osrednje vloge Nemčije v evropski politiki mnogi konservativci zaskrbljeni. Nova nemška vlada medtem napoveduje boj proti desnemu ekstremizmu.
Nemčija je dobila po odhodu dolgoletne kanclerke Angele Merkel novo vlado, ki jo vodi Olaf Scholz iz vrst socialdemokratov. Novooblikovano levo vladajočo koalicijo sestavljajo poleg socialdemokratov (SPD) še liberalci iz vrst FPD in Zeleni. Ob tem so nacionalne sile in evropski konservativci zaskrbljeni, da bo nova semaforna koalicija le še stopnjevala progresivno ideologijo in veliko demografsko zamenjavo. Ideja o ustanovitvi evropske »superdržave« je namreč vključena v koalicijsko pogodbo treh strank, ki naj bi se zavzemale za nujno potrebne spremembe, ki bodo omogočile razvoj v smeri »evropske federalne države«. Glede na veliko vlogo, ki jo igra Nemčija v evropski politiki, so tisti, ki nasprotujejo centralizaciji Bruslja in ustanovitvi nekakšne liberalne različice Sovjetske zveze, upravičeno zaskrbljeni. Koalicijska pogodba naj bi prav tako vključevala podporo splavu, olajšanje postopka menjave spola, lažji dostop do umetne oploditve in priznavanje drugačnih oblik družine. Hkrati je nova vlada naklonjena množičnim migracijam in večji vlogi islamske skupnosti v družbi. Predanost progresivno-liberalni ideologiji nove vlade, ki bo očitno še bolj naklonjena migrantom kot Angela Merkel, se je simbolično odrazila tudi v prisegi Olafa Scholza kot novega nemškega kanclerja, saj je iz besedila nalašč izpustil del, ki se glasi »in tako mi Bog pomagaj«.
Opozorila konservativcev
Madžarski premier Orbán in drugi evropski konservativci so torej upravičeno zaskrbljeni, da bo nova nemška levičarska vlada pospeševala uvajanje progresivne ideologije in vse večje centralizacije Bruslja na škodo nacionalnih držav. V članku za nemški časopis Bild je Viktor Orbán zapisal, da se nova levoliberalna nemška zvezna vlada odmika od koncepta Evrope narodov in gre v smeri politike, ki bo zagovarjala množične migracije in spolno teorijo ter jo uveljavljala s pomočjo Bruslja. Dodal je, da sta Madžarska in Nemčija vedno imeli dobre odnose, da pa se je to začelo spreminjati po migrantski krizi leta 2015, ko so prišle na dan filozofske in politične razlike pri dojemanju koncepta naroda in svobode med nemško in madžarsko vlado. Petr Bystron, predstavnik konservativne Alternative za Nemčijo (AfD), pa je za madžarski dnevnik Magyar Hírlap dejal, da bo nova vlada verjetno vodila agresivnejšo zunanjo politiko. O novi nemški vladi je tekla beseda tudi na srečanju konservativnih in desnih evropskih strank v Varšavi v začetku decembra. Vodja koalicijske stranke Zakon in Pravičnost (PiS) Jarosław Kaczyński je bil kritičen predvsem do ideje o novi »federalni evropski državi«. Po njegovem mnenju se evropske države ne želijo odreči lastni suverenosti. Poudaril je tudi, da se je treba na predlog nemške vlade odzvati z nasprotnim predlogom spodbujanja evropske enotnosti, ki je nujna za ustanovitev sistema sodelovanja med evropskimi državami. »Gre za zelo resen izziv. Verjamem pa, da je mogoče, morda ne takoj, temveč v sklopu naših prihodnjih dejavnosti, odgovoriti na takšen izziv konstruktivno, ne tako, da preprosto rečemo ne, temveč da ponudimo drugačen načrt za Evropo,« je dodal Kaczyński.
Največja grožnja »desni« in ne islamski ekstremizem
Nova nemška vlada vidi največjo nevarnost, ne v uvažanju islamistov in terorističnih napadih, temveč v »desnem ekstremizmu«. Nova ministrica za notranje zadeve Nancy Faeser, prav tako iz vrst socialdemokratov, je za javnost dejala, da se bo ministrstvo pod njenim vodstvom osredotočalo predvsem na boj »proti desnemu ekstremizmu«, ki je po njenem mnenju ta čas največja varnostna grožnja kljub dnevnim zločinom migrantov in islamistov. Na to so se ostro odzvali iz vrst AfD, kjer so mnenja, da čeprav je vsako skrajno nasilno dejanje vredno obsojanja, odraža njena izjava ogromno ignoranco do problematike islamističnih in migrantskih zločinov kot tudi do nasilnih dejanj levice.
Avtor: Andrej Sekulović
Tekst je bil prvič objavljen v reviji Demokracija
