Francoski konservativni novinar in avtor Éric Zemmour, za katerega se že nekaj časa govori, da se bo kot kandidat udeležil francoskih predsedniških volitev naslednje leto, je prejšnji teden tudi uradno naznanil svojo kandidaturo za predsednika Francije. Ob tem je objavil tudi videoposnetek govora, ki ga lahko spodaj preberete v celoti.
Dragi rojaki – Že leta vas preveva isti občutek, ki vas utesnjuje in vam vzbuja sramoto: čuden in močan občutek izgube. Hodite po ulicah svojih mest in jih ne prepoznate.
Iz zaslonov vas nagovarja čuden in tuj jezik. Svoje oči in ušesa usmerjate v oglase, televizijske serije, nogometne tekme, filme, predstave, pesmi in šolske učbenike svojih otrok.
Vozite se s podzemno železnico in vlaki. Hodite na železniške postaje in letališča. Svoje sinove in hčere čakate pred njihovo šolo. Svojo mamo peljete na urgenco.
Stojite v vrsti na pošti ali na zavodu za zaposlovanje. Čakate na policijski postaji ali sodišču. In imate občutek, da niste več v državi, ki jo poznate.
Spominjate se države svojega otroštva. Spominjate se države, o kateri so vam pripovedovali starši. Spominjate se države, ki jo poznamo iz filmov in knjig. Dežela Ivane Orleanske in Ludvika XIV. Država Bonaparta in generala de Gaulla.
Dežela vitezov in dam. Država Victorja Hugoja in Chateaubrianda. Dežela Pascala in Descartesa. Dežela La Fontainovih basni, Molièrovih likov in Racinovih verzov.
Dežela Notre Dame de Paris in vaških cerkvenih stolpov. Dežela Gavroša in Cosette. Dežela barikad in Versaillesa. Dežela Pasteurja in Lavoisierja. Dežela Voltaira in Rousseauja, Clemenceauja in vojakov leta ’14, de Gaulla in Jeana Moulina. Dežela Gabina in Delona, Brigitte Bardot, Belmonda, Johnnyja, d’Aznavourja, Brassensa in Barbare, filmov Sauteta in Verneuila.
Ta dežela je hkrati sproščena in barvita. Ta dežela je hkrati literarna in znanstvena. Ta dežela je resnično inteligentna in edinstvena. Država Concorda in jedrske energije. Država, ki je izumila film in avtomobil.
Ta država – ki jo z obupani iščete povsod. Vaši otroci hrepenijo po domu, ne da bi sploh poznali to državo, ki jo cenite. In ta izginja.
Nikamor niste odšli, pa vendar imate občutek, da niste več doma. Niste zapustili svoje države. Vaša država je zapustila vas. V lastni državi čutite vonj po tujcih. Ste domači izgnanci.
Dolgo ste verjeli, da ste edini, ki opazujete, slišite, razmišljate in dvomite O tem ste se bali govoriti. Sram vas je bilo vaših občutkov. Dolgo si niste upali povedati, kaj vidite, predvsem pa si niste upali gledati, kar vidite.
Potem pa ste to povedali svoji ženi. Svojemu možu. Svojim otrokom. Vašemu očetu. svoji materi. Prijateljem. Sodelavcem. Sosedom. In nato še neznancem. Razumeli ste, da si vaš občutek razlastitve delite z vsemi.
Francija ni več Francija in vsi to vidijo.
Seveda so vas zato prezirali; oblastniki, elite, konformisti, novinarji, politiki, profesorji, sociologi, sindikalni šefi, verske avtoritete.
Govorili so vam, da je vse to zarota, da je vse laž, da je vse netočno. Toda sčasoma ste razumeli, da so bili oni tisti, ki so bili zarotniki, oni tisti, ki so se motili, oni tisti, ki so vam storili krivico.
Izginotje naše civilizacije ni edino vprašanje, ki nas muči, čeprav se dviga nad vsem. Priseljevanje ni vzrok za vse naše težave, čeprav vse zaostruje.
Prihod tretjega sveta v našo državo in med naše ljudi nas siromaši, kot tudi razkraja, uničuje, kot tudi muči.
Zaradi tega pogosto težko shajate iz meseca v mesec. Zato moramo ponovno industrializirati Francijo. Zato moramo izenačiti trgovinsko bilanco.
Zato moramo zmanjšati naraščajoči dolg, v Francijo vrniti podjetja, ki so jo zapustila, in omogočiti delo našim brezposelnim.
Zato moramo zaščititi naše tehnološke dosežke in jih prenehati prodajati tujcem. Zato moramo našim malim podjetjem omogočiti, da živijo, rastejo in se prenašajo iz generacije v generacijo.
Zato moramo ohraniti našo arhitekturno, kulturno in naravno dediščino. Zato moramo obnoviti naše republikansko izobraževanje, njegovo odličnost in vero v odliket ter prenehati prepuščati naše otroke poskusom egalitaristov in pedagogov ter doktorjev teorije spola in islamskega levičarstva.
Zato si moramo povrniti svojo suverenost, prepuščeno evropskim tehnokratom in sodnikom, ki Francozom jemljejo možnost nadzora nad svojo usodo v imenu fantazije – Evrope, ki nikoli ne bo narod.
Da, oblast moramo vrniti ljudem, jo odvzeti manjšini, ki neprestano tlači večino, in sodnikom, ki s svojimi sodnimi odločitvami nadomeščajo vladanje ljudstva, za ljudstvo, iz strani ljudstva.
Že desetletja nas naši izvoljeni predstavniki desnice in levice vodijo po tej strašni poti propada in dekadence. Desnica in levica sta lagali in prikrivali resnost našega položaja. Prikrivali so vam resnico o tem, da se nas zamenjuje.
Poznate me že vrsto let. Veste, kaj govorim, kaj napovedujem, kaj razglašam. Že dolgo sem zadovoljen z vlogo novinarja, pisca, Kasandre, žvižgača. Takrat sem verjel, da bo plamen, ki sem ga zanetil, prevzel kakšen politik.
Rekel sem si: vsakemu svoje delo, vsakemu svojo vlogo, vsakemu svoj boj. To iluzijo sem izgubil. Tako kot vi sem izgubil zaupanje. Tako kot vi sem se tudi jaz odločil, da vzamem našo usodo v svoje roke.
Videl sem, da noben politik nima dovolj poguma, da bi našo državo rešil pred tragično usodo, ki jo čaka. Videl sem, da so vsi ti domnevni strokovnjaki predvsem impotentni.
Da je bil predsednik Macron, ki se je predstavljal kot »outsider«, v resnici sinteza njegovih dveh predhodnikov ali še kaj hujšega. Da so se vse stranke zadovoljile z reformami, medtem ko jih je čas prehiteval.
Časa za reformo Francije ni več – je pa čas, da jo rešimo. Zato sem se odločil, da kandidiram za predsednika.
Odločil sem se, da vas prosim za glasove, da postanem vaš predsednik republike, zato da naši otroci in vnuki ne bodo poznali barbarstva. Da naše hčere ne bodo zakrite in da se naši sinovi ne bodo prisiljeni podrejati.
Da jim bomo lahko zapustili Francijo, ki smo jo poznali in ki smo jo prejeli od naših prednikov. Da bomo lahko še vedno ohranili naš način življenja, naše običaje, naš jezik, naše pogovore, razprave o zgodovini in modi, naš okus za literaturo in hrano.
Da bodo Francozi ostali Francozi, ponosni na svojo preteklost in prepričani v svojo prihodnost. Da se bodo Francozi spet počutili kot doma. Da bodo bodo novi prišleki asimilirali svojo kulturo in prilagodili svojo zgodovino, in se v Franciji preobrazili v Francoze – ne v tujce v neznani deželi.
Francozi smo velik narod. Velik narod. Naša veličastna preteklost nas prosi za našo prihodnost. Naši vojaki so osvojili Evropo in svet.
Naši pisatelji in umetniki so vzbudili vsesplošno občudovanje. Naša znanstvena odkritja in industrijska proizvodnja so zaznamovala svoje ere. Čar naše umetnosti življenja vzbuja hrepenenje in veselje pri vseh, ki jo okusijo.
Poznali smo velike zmage in preživeli krute poraze. Tisočletje smo bili ena od sil, ki so pisale zgodovino sveta.
Vredni smo svojih prednikov. Ne bomo dovolili, da bi nas obvladali, spremenili v vazale, osvojili ali kolonizirali. Ne bomo dovolili, da bi nas zamenjali.
Pred nami se dviga hladna in odločna pošast, ki nas želi zasramovati. Rekli bodo, da ste rasisti. Rekli bodo, da vas vodijo prezirljive strasti, čeprav vas v resnici spodbuja najlepša strast: strast do Francije.
O meni bodo govorili najslabše. Toda jaz bom nadaljeval kljub posmehljivcem in ni mi mar, če bodo pljuvali po meni. Nikoli ne bom sklonil glave. Kajti opraviti moramo nalogo.
Francozi so bili ustrahovani, pohabljeni, indoktrinirani, obtoženi – vendar dvigujejo glave, spuščajo maske, čistijo zrak od laži, lovijo te zlobne krivoverce.
Francijo bomo ohranili. Nadaljevali bomo čudovito in plemenito francosko pustolovščino. Ogenj bomo prenesli na prihodnje generacije. Pridružite se mi. Dvignite se. Francozi smo vedno zmagali nad vsemi.
Naj živi republika, predvsem pa naj živi Francija!
